Epilog
(Rimbaud v Hararju, okoli 1883) Sedim pred najino hišo v Hararju, grejem svoje stare artritične roke na soncu in še za trenutek uživam. Rimbaud je zleknjen na ležalniku poleg mene in se mi smehlja. Najini prsti so prepleteni - za zmeraj. Imela sva dolgo, prekrasno, ustvarjalno življenje. Tudi burno, seveda. Vedno sva morala biti na preži, kako igrati najino igro, da sva obdržala drug drugega - ker drug brez drugega nisva znala živeti (preveč sva si bila podobna in pregloboko sva si videla v dušo, da bi bilo to še mogoče). Verlaine se je dolgo časa smukal kje v bližini - s pesmimi ali v resnici - in številni tipčki so defilirali mimo mene, s prav nič nedolžnih leskom v zapeljivih očeh. Rimbaud je ostal največji čarodej besede svoje dobe, kar je navsezadnje potrdila tudi Nobelova nagrada (moja edina groza, zaradi katere sem dolgo skrivaj trepetal, se ni uresničila. Živel je še daleč v novo stoletje).
O preteklosti - tisti, v kateri ni bilo mene - nisva nikoli govorila. Le enkrat je dejal, navidez mimogrede, a v njegovih besedah sta bila združena globoka ljubezen in globoko trpljenje (vem, da je poznal oboje, do dna): "Zdi se mi, da končno razumem, zakaj sem tedaj umolknil, veš. Vedno sem z besedami hotel ustvariti nebesa - a takrat iz njih nisem zmogel zgraditi ničesar drugega kot pekel - dokler nisi prišel ti… moj Antoni." Nihče ni nikoli znal mojemu imenu dati niti najmanjšega nadiha čarobnosti. Samo on. Samo Rimbaud. Moj Rimbaud.
Zdaj sva pripravljena, da v miru in po lastni volji končava najini poti. Skupaj, tukaj, zdaj. Misli, da bi eden od naju bival sam na svetu - pa čeprav le za bežen hip – nisva prenesla. Ne on ne jaz. Bila sva si zavezana, na življenje in smrt.
Malo sem že zaspan in težko držim oči odprte, a nekaj me vendarle še muči.
"Rimbe?" zamrmram. Od tiste noči v Londonu ga nikoli nisem klical drugače.
"Mhm?" Tudi njemu že pojemajo moči. Moj dragi, ljubljeni Rimbaud.
"Se še spomniš, zakaj sem nekoč prišel v tvoj čas? Zaradi verzov, ki naj bi jih napisal za prihodnost?"
Pokimal je in njegov nežni smehljaj je prešel v hudomušnega.
"Seveda se, Antoni."
"Se ti kaj zdi, kateri so? Si jih sploh napisal?"
"Seveda vem, kateri so. Že leta. Napisal pa jih nisem nikoli." Pomolčal je, da bi zbral moči za nadaljevanje.
"Vedno sem se bal, da bom od trenutka, ko jih bom zapisal, na milost in nemilost prepuščen demonom teme. Ki so sposobni potovati v čas in te odpeljati proč od mene. Da jih nisem zapisal, je bilo moje jamstvo za tvojo nedotakljivost. Bil si moja inspiracija, želja, ljubezen - in tudi oni so vedeli, da bom ustvarjal le, dokler boš ti ob meni."
Kot v meglici sem videl papir in črnilnik na mizi. S prstom sem pokazal nanju.
"Zdaj?" sem vprašal.
Rimbaud je odkimal. Nasmešek mu je dobil demonični nadih. Prav je imel nekoč Paul, me je prešinilo: človek, angel in demon (to je bila pesem, ki sem jo ukradel zgodovini. Obstajala je le še v mojem spominu.).
"Ne," je odgovoril. "Odločil sem se, da jih sploh ne bom napisal."
"Ne boš napisal?!"
Sanjavo je pogledal predse. "Ne, Antoni. Dolgo sem razmišljal o vsem, kar se nama je zgodilo. Mislim, da sem na novo izumil nesmrtnost."
"Nesmrtnost?" Počutil sem se malo bedasto, s temle ponavljanjem.
"Danes se bova tukaj skupaj poslovila od življenja. A ti se boš čez nekaj časa v resnici šele rodil. Ker jaz nisem napisal svoje krasne, tako zaželene pesmi, boš moral ponovno priti v preteklost in najti mene. Spet bova živela. Spet se bova ljubila. Spet bova skupaj. In spet. In spet. In se nikoli naveličala."
Pogledal me je z navihanim bleskom v očeh: "Želim si samo, da me bi naslednjič zapeljal že takoj, na tistem izletu z vlakom. Namesto tipčka v gostilni. Ja, opazil sem." Globoka ljubezen mu je ožarila obraz.
Bil sem ginjen (neverjetno, koliko nežnih občutij sta se v teh letih naučila dva padla angela). Vzdrgetal sem. Nisem vedel, ali sem bolj zaprepaden ali bolj srečen. "Ujeta v časovno zanko… Kaj pa, če bodo poslali koga drugega?"
Še poslednji pogled: "Ne bo delovalo. Za nikogar v vseh znanih in neznanih vesoljih ne bi več prijel za pero, Antoni. Samo zate. Saj to veš, kajne, moj ljubi? To sem jim sporočil. V svojih knjigah. Bodo že razumeli. Ne skrbi."
"Kaj pa, če odkrijeva, da posmrtno življenje v resnici obstaja?" sem ga zbodel.
"Toliko bolje," se je veselo namuznil, "potem bova spet skupaj že čez nekaj minut. Za zmiri," je dodal skoraj pričakujoče.
Če bi še imel dovolj moči, bi ga objel, se ljubil z njim od tod do večnosti, ga naredil za popolnoma in samo mojega... kar je tudi bil, vedno in za vedno. Tako pa sem ga zgolj stisnil za roko in zaspal. Skupaj z njim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar