Pariz – Charleville, april 1872

(prejšnja epizoda)

Pred železniško postajo sem naletel na gizdalinskega Germaina Nouveauja. Nisem ga preveč maral. Ošinil sem ga s temnim pogledom. Samo enkrat si bil z Rimbaudom v Londonu, sem pomislil, in nisi ga znal zadržati ob sebi (ga je sploh kdo?). No, druge priložnosti ne boš dobil, dragi moj. Edino čez moje truplo.

Prepričan sem bil, da me ne bo hotel prepoznati. Pa me je, fak. Najbrž je bila radovednost premočna.

"Antoine." Edinole Rimbaud me je bil pripravljen klicati Antoni. To dosti pove o njih, ni res? "Odhajate?"

Bi si želel, kaj.

"V Charleville." Zlobno sem se zarežal. "Videti Rimbauda." Jebi se, Nouveau.

Privzdignil je obrvi. To je pomenilo: In Verlaine? Skomignil sem z rameni: prekleto dol mi visi, Verlaine.

Rimbaudov Charlestown je bil res luknja bogu za hrbtom. Brez težav sem ga našel. Ni bil sam. O, pizda. Na to nisem pomislil. Na srečo sta se s tipom že poslavljala. Slovo pa ni šlo gladko. Rimbaud je bil precej vsut. Naslanjal se je nanj, se poigraval z gumbi na njegovem plašču in mu težil, naj še ostane, naj gre z njim v Roche ali celo domov. Ker se mu bo sicer u-sranje-trgalo. Citiral je Baudelaira: samo omamljaj se… Si izmišljal neke svoje verze… Oni drugi, pretežno trezen, pa se ni odzival drugače, kot da je Rimbauda prijazno odrival od sebe in zmajeval z glavo. Videti je bil čisto banalen pogovor, ampak Rimbaud je potegnil svoj brezup do peklenskih globin in ga naredil zanimivega in očarljivega. Če bi tako govoril meni in se pri tem še opiral name, bi ostal. Njegov sogovornik je bil očitno res eden tistih, ki ne marajo za tipe. No ja. Saj je on prikrajšan, ne jaz.

Končno se je le pobral domov. Odlepil sem se od stene in rekel: "Rimbaud."

Obrnil se je. Res je bil precej zadet – ampak prišel, videl in vznemiril sem ga, ha.

"Si se prišel naslajat, v kakšni riti vzdihujem za Verlainom?" je razdraženo vprašal.

Stresel sem z glavo, da so mi kodri črno zavihrali kot netopirjeva krilca. Za umetniški vtis.

"Ko bi le vedel, iz kakšnega močvirja prihajam." Pustil sem, da je stavek ostal nepojasnjen – to bi lahko pomenilo ali moj pravi dom ali Pariz.

Sedel sem pod drevo ob cesti in ga surovo povlekel za seboj na tla.

"Grem nazaj v Pariz. Samo videti sem te hotel." Biti malo s tabo. To sem dodal zgolj v mislih. Še več kot celo veselo leto je do takrat, ko boš pustil Verlaina in naj bom preklet, če ti bom vzel te srečne dni, lepi moj pesnik.

"Saj res vzdihujem." Besedo je izgovoril zaničljivo, z gnusom, kot bi bilo to nekaj posebno nagravžnega.

Izpod srajce je privlekel papir in mi ga dal: "Na, beri!" Glas mu je postal raskav.

Srčkano pisemce, ampak frfotajoče. Neulovljivo. Začelo se je z 'Ljubi moj Rimbaud' in končalo z 'Ves tvoj, P.V.' Vmes so se nizale impresije: resnični dogodki, Verlainova razmišljanja, pričakovanja, hrepenenja… opravičevanja, neutemeljeni razlogi, zakaj še vedno ne… Vabil ga je nazaj, ampak nekako oklevajoče (mlačno?), pičkasto, kot devičica, ki bi pa ne bi dala. Nisem bil čisto prepričan. Če bi bil jaz tako zatreskan, bi bil ta trenutek na kolenih pred Rimbaudom in mu počasi odpenjal gumbe na hlačah in odjadral z njim na konec sveta in se ljubil z njim do sodnega dne. In ustvaril potem, za naju.

Raje nisem komentiral.

Rimbaud je izvlekel iz žepa drug, pomečkan papir s sledovi solza in mi ga vrgel v naročje. Razgrnil sem ga in bral. Bilo je lepo in strašno hkrati: ihtavo, besno, pa strastno in pohlepno, sestradano obenem. Spominjalo me je na nevihto, ki se razdivja nad oceanom (takega sem rad opazoval: ko se valovi belo penijo in kot galebi pnejo v nebo). Ali kot tiste njegove modre oči (včasih sem imel občutek, da so požiralnik, v katerem bo lepega dne izginil ves svet). Začelo se je preprosto s 'Paul.' A ta preprosti nagovor je bil nabit s čustvi – kar slišal sem jih. Ko sem se prebil skozi vse razdražene vihre sranja, me je na mah zaslepil sijaj sonc. Kot bi naenkrat na vroč poletni dan z najslajšim fantom ležal v visoki travi in opazoval prelet cekinčkov čez cvetoč travnik, on pa bi mi lahno kot metulj drsel s prstom po stegnu. Čisti izvleček užitka, skratka. S kolikšno slastjo je strmoglavljal v svoje pekle, nedolžno, pogumno in brez vprašanj (ali vsaj z vprašanji druge vrste), in suvereno gazil po njih, lahkotno kot vrvohodec pod nebesnim svodom. Vseeno je bilo, ali so bili resnični ali namišljeni – sprejel jih je za Rimabudove in pel v / o njih. In besede so ovijale bralca v meglice začaranosti. Samo kurčeve besede, bi kdo rekel, vendar nabite s tolikšno magijo, da so lahko zapeljale, očarale, poljubljale, se dotikale, ljubile, ponesle v še nikoli sanjane svetove ali spustile v obup brez milosti.

Najraje mu pisma sploh ne bi več vrnil. Vem samo eno: ko bi meni kdo pisal takole, bi se mu pri priči vdal.

Zleknil sem se v travo in molčal.

"Greš res nazaj?" je vprašal Rimbaud čez čas. In potem, spet čez nekaj časa, požrešno: "Si videl Paula?"

"Samo enkrat, mimogrede, v Clunyju." Spomnil sem se nekega starega stripa: "Duh, ki blodi."

"Sranje, sranje, sranje!" Divje se je obrnil k meni: "A je tebi jasno, zakaj se ne more odtrgati od tiste babe in biti z mano?! Saj sva pesnika, prekleto!"

Skomignil sem z rameni. O odnosih med moškimi in ženskami nimam pojma.

"Malomeščanska morala, najbrž," sem tvegal nazadnje.

"Preziram jo!" je zakričal Rimbaud. "Preziram do dna!" Pobral je kamen in ga z vso močjo zalučal preko poti.

"Vem," sem odvrnil mirno. "Jaz tudi."

Dvoje pogledov se je prekrižalo.

"Res jo, ali ne?" je on spregovoril prvi.

"Ja, res, Rimbaud." Malo sem se zresnil. "Dam samo to, kar hočem, in si vzamem samo tisto, kar si želim. Ampak na tem svetu sem sam. Popolnoma. Vse življenje. Melodramatično rečeno (bolj za umetniški vtis, mislim) – če bi zdajle umrl, ne bi žive duše bolel kurac (kdove, koga zdaj nabija stari, me je prešinilo. Ali mu pripoveduje, da je nekoč ljubil lepega črnolasca, ki je bil neulovljiv kot podoba iz sanj in je izginil kot senca na sončno jutro?). Morda je samota edina resnična cena za svobodo."

Spomnil sem se na prihodnost. Njegovo, svojo: "Včasih začinjena še z divjim sovraštvom. Drugih, da ne bo pomote."

"Misliš, da moraš biti sam, če hočeš biti svoboden?"

Zvito vprašanje, cher Rimbe bien gentil.

"Ni nujno," sem odvrnil zateglo, tako kot sem govoril prve dni v Parizu. "Res pa je, da jaz nisem srečal še nikogar, ki bi mu dovolil… poseči vanjo."

"Kot sem jaz Paulu?"

Nasmehnil sem se. "Si mu res, Rimbaud?"

"O, jebi se, Antoni! Od kod si prišel v resnici? Iz pekla? In zakaj me tako daleč poznaš, lepi tujec?" Začel je besno in končal zamolklo, skoraj nežno. Ampak poznal sem njegove glasovne bravure. Pustil sem, da so besede padle v noč.

Potem sva nekaj časa tiho ležala pod zvezdami.

"Rimbaud?" sem se spet oglasil.

"Hm?"

"Mi daš poljub?"

"Zakaj?"

"Ker je lepa zvezdna noč in bi mi bilo lepo, ko bi me poljubil."

"Samo, če greš potem z mano v Roche."

Pogledal sem ga brez nasmeha, skozi priprte oči. Dal mu bom, ko bom jaz hotel. Če bom hotel. In to ni bilo zdaj. Rimbaud se niti za hip ni zmedel ali zardel. Šel je preko moje kretnje, kot da je sploh ni bilo. Odlično izpeljano – dovršen tehnični in umetniški vtis. Bilo mi je všeč.

"Lahko boš bral moje pesmi, če boš hotel. Ali se bova samo pogovarjala. Ampak to noč… nočem biti sam. Če ne, bom šel, že nekam."

Zakaj pa ne? Mogoče mi bo na koncu le uspelo. Čeprav o svoji nalogi nisem več razmišljal toliko kot včasih. Zdela se mi je manj izzivalna kot na začetku. Bolj sem hotel – razkriti Rimbauda?

Zavedel sem se, da mi je ponudil nekaj mnogo vrednejšega od fuka, na katerega sem pomislil jaz. Tisti hip sem se počutil majhnega in bednega v njegovi veličini. A sem spretno prikril svoje občutke, nagnil glavo proti njemu in rekel le: "Poljub?"

Ti mater, kako se je znal poljubljati! Začel je plaho in previdno kot nedolžen fant na prvem zmenku in končal izkušeno, kot bi s poljubi pisal eno svojih prelepih pesmi. Poredni, poredni jeziček je flirtal z mojim in plesal v mojih ustih svoj paritveni ples. Božansko. Divje sem si ga poželel.

"Kamorkoli bom šel, bom iskal tvoje poljube, sladke kot prve češnje, ki sem jih, deček, kradel na pragu poletja…" sem zamrmral, da bi malo umiril valovanje svojega telesa.

"Boš začel zdaj pesniti?" me je posmehljivo zbodel Rimbaud.

"Nikdar," sem odvrnil resno."Ne za teboj. Samo šalil sem se."

"Saj ni bilo slabo, za prvič. Morda le malce starinsko!" Grenko sem se nasmehnil. Starinsko! Več kot stoletje naju razdvaja, Rimbaud. V moj plus…

Skočil je na noge in me prijel za roko. Zdirjala sva v noč.

(se nadaljuje)