London, julij 1873

(prejšnja epizoda)

Stal sem pri oknu in gledal ven s svinčenim pogledom. Vroče čelo sem prislonil na hladno okensko šipo. Pomislil sem, da se bo steklo začelo taliti. V resnici nisem videl ničesar. Edino, česar sem se zares zavedal, je bila njegova navzočnost. Kazal sem mu hrbet, a kljub temu natanko vedel, kaj počne in kakšen je videti. Če je to ljubezen, jebat ga, ne vem, če je vredno.

"Rimbaud." V meni je vse brbotalo, vrelo, a sem se trudil nastopiti hladnokrvno, mrzlo. Ampak glas me je izdajal in se mi lomil, kot bi bil nedozorel pubertetnik. Fak. Konec je z mano, sem pomislil. Bil sem samo še klobčič vrvečih čustev.

"Kr pejt za tistm butlom u Brusl – in ostan za zmir znim!" se je utrgalo iz mene. Kot bi se sprožil plaz, ki ga ne morem nadzorovati. Ki ga že dolgo nisem bil mogel več nadzorovati, mislm –

"Bom šu če čm. Nečm." Temno, temno, temno. Kljubovalno. Obtožujoč pogled izpod čela.

Potem se je malo zbral, a glas se mu je še kljub temu tresel. Valoval, se zaganjal vame, se umiril, pa spet butnil obme. "Hudič naj pobere Paula (strinjal sem se). Mi ne pade na kraj pameti, da bi se plazil za njim! O, prekleto (glava v dlaneh, potem samo pogled proti meni, pogled, zaradi kakršnega so včasih vojaki radostno šli umret na fronto), Antoni! Sinoči sem mislil, da je vsega konec in da je pomembno le, da se vrne Paul. Potem pa sem zagledal tebe in vse se je spremenilo. Veš, da ne verjamem v nič, ampak tvoj prihod v London prav v tem trenutku je bil, milo rečeno, nenavaden."

"Ne, ni bil." Obrnil sem se k njemu in mu pogledal naravnost v oči. Če se bo zgodilo to, kar sem zdaj mislil, da se bo, med nama ne sme biti laži. "Poslan sem bil k tebi. Iz prihodnosti."

"Všeč mi je tvoja domišljija," je suho rekel Rimbaud. "Včasih si mislim, da presega celo mojo."

Iz žepa sem potegnil obledelo fotografijo. Nekoč sem se staremu dal slikati pri njegovi limuzini, kot da je moja. Tako sem si bil všeč, da sem sliko vedno nosil s seboj. Nonšalantno sem bil naslonjen na avto, z mobičem v rokah. Gledal porogljivo pohotno. Prekrasen portret. Podal sem jo Rimbaudu.

"To sem jaz, v enaindvajsetem stoletju. Za mano je avtomobil mojega prijatelja, v rokah pa držim mobilca." Dve francoski besedi, ki ju ni razumel. Rimbaud! Noro.

Dolgo je gledal zdaj mene, zdaj barvno fotko. Nejeverno zmajal z glavo. In me na koncu vprašujoče pogledal.

"Nekaj ti moram povedati o prihodnosti. V tistem življenju si odpotoval za Paulom v Bruselj. Čez nekaj dni so vajini prepiri dosegli vrhunec – in Paul je streljal nate. Zaprli so ga in dobil je dve leti, zaradi sodomije. Ti si se vrnil v Roche in napisal Obdobje v peklu. Božansko, mimogrede. V njem si do konca obračunal s Paulom in z vso svojo dotedanjo poezijo. Izdal si knjigo, se vrnil v Pariz in tam naletel na leden literarni molk. To je bila tvoja kazen za dneve v letih 1871 in 1872. In za Paulovo ječo (krivili so samo tebe, veš, da si ga zapeljal v greh). Čez leto in pol je bil Paul izpuščen iz zapora. Spreobrnil se je."

"Spreobrnil!" je izpljunil Rimbaud.

"Menda si približno tako reagiral tudi tedaj, ko te je prišel obiskat. Takrat sta se zadnjikrat videla. Zavrnil si ga – karkoli že to pomeni – in mu dal svoje poslednje rokopise. Kasneje jih je Paul izdal pod naslovom Illuminations. Matilda ga je zapustila. Imel je druge ljubezni, a tebe ni nikoli pozabil. Vedno te je po malem skušal zvabiti nazaj. Ti – si prenehal pisati in odšel v Afriko. Do zadnjega dne nisi napisal ničesar umetniškega več. Ali vsaj ni znano, da bi. Nekje v prihodnosti se je pojavila prerokba, da je treba najti tvoje poslednje verze, vizije, ki bodo rešili neko drugo civilizacijo. A ti jih nisi napisal. Jaz – naj bi posegel v tvoje življenje, tako, da ne bi obrnil hrbta literarni karieri. Ampak to me zdaj prav malo briga. Če sploh. Vse kaj drugega je pomembno."

"Kakšna oslarija," me je zavrnil Rimbaud. "Zakaj, za vse na svetu, bi Paul streljal name? Za kaj takega niti slučajno nima jajc, mimogrede."

To je bil Rimbaud. Od vsega se mu je zdelo edino nedoumljivo Paulovo vedenje.

"Bil je pijan. Obupan. Ker si ga naenkrat hotel zapustiti za vedno. Se vrniti v Pariz."

Rimbaud se je mrzlo zasmejal. "Kjer se je hotel on še vedno ugnezditi z Matildo?"

"Ne vem natanko. Svojih zadev nista obešala ravno na veliki zvon, veš."

"Poslušaj me," je rekel Rimbaud hlastno. "Res sem hotel za Paulom. Res sem hotel, da bi ostala skupaj. Še posebej po tem, ko si ti tako skrivnostno izginil."

(Kanček patetike, za umetniški vtis:

Jaz, melodramatično: "Hotel sem se prikazati šele v Bruslju. Planiti v sobo v trenutku, ko Verlaine sproži pištolo, in prestreči kroglo, ki je namenjena tebi..."

Rimbaud, strastno: "In ti misliš, pizda, da bi jaz hotel še živeti, če bi ti – mrtev – nikoli –")

Zdaj mi je on pogledal naravnost v oči: "Paul me je veliko naučil o poeziji, Antoni. Čeprav seveda nikoli ne bo tako dober kot jaz." Nasmehnil se je, zavedajoč se svoje pesniške premoči.

"Ne samo on, Rimbaud. Nihče ne bo," mi je ušlo. Nasmešek se je še malce poglobil.

"Ti si mi dal drugačno lekcijo. Mislil sem, da sem se povzpel nad čustva. Nisem se." Toda glas mu ni zvenel poraženo. Prej zmagoslavno.

Približal se mi je in me grobo zagrabil za srajco. "Antoni." Da, to je bil tisti zven glasu: nežen, erotičen, čuten, zapeljiv. V totalnem nasprotju z njegovimi kretnjami.

"Želim si te. Hočem se ljubiti s tabo." Bilo je, kot bi me zapredal v zlat baržun. Jaz pa sem drgetal pred njim, bled, kot obtoženec pred sodnikom, z zadrgnjenim grlom, ves zadihan, z razbijajočim srcem - oh, da, tako noro zaljubljen. Svet je izginjal – najbrž ga bo konec – in užival sem v tem.

Zgrabil me je za tilnik in mi posul vrat z žgočimi poljubi.

"Hočem spet okusiti, kako se poljubljaš. Hočem videti, kako se vzburiš. Hočem spoznati, kako drhtiš, če se te dotikam. Hočem občutiti, kako je, ko zaradi mene ves razpadeš in se znova sestaviš, samo zame," je mrmral med svojimi sladkimi darovi.

Dvignil je glavo in se mi zazrl v oči. Njegove ustnice so se že skoraj dotaknile mojih. Njegov nežni, topli dih jih je oplazil kot blag vetrič na vroč poletni dan na plaži. Kar zvrtelo se mi je. Tako dobro ni bilo še nikoli.

"Rimbaud…" sem zastokal.

Glas se mu je zastrl: "Reci mi… Rimbe…"

Po čemer sem tako dolgo hrepenel, je bilo končno izrečeno.

Rimbaud je počasi razprl ustnice in jih prisesal na moje. Najina jezika sta se prepoznala, radostno in zadovoljno. Prižel se je k meni, in bilo je, kot bi mi položil vročo žerjavico na telo. V trenutku me je odneslo, znašel sem se v eni njegovih iluminacij in jo pisal skupaj z njim. Začutil sem njegovo dlan, ki je zahtevno poiskala mojo moškost. Kot bi bil od vedno njegov.

Strastno, pohlepno, potrebno sem odgovoril na njegova ljubkovanja. Želel sem si, da se ne bi končalo nikoli, in hkrati, da bi se končalo takoj, ker je moral zapolniti praznino vseh mojih hrepenenj, ki so vstala pred njim, v tem trenutku, prej in potem. Bila je najslajša predaja v mojem življenju in predal sem se mu popolnoma. To je bil trenutek, za katerega sem bil rojen.

Kasneje sva skupaj ležala na postelji. Ob sebi sem čutil njegovo golo, toplo, nežno telo, ki se je zaupljivo prepletlo z mojim in menda sem bil prvikrat v življenju srečen.

"Antoni," je zašepetal tik ob meni, "če bi izpolnil svoje poslanstvo… bi se vrnil?"

Odkimal sem. "Nikoli. Moje življenje tam je bilo brez smisla. Prazno. Kratko. Poleg tega… saj veš, da se znaš čudovito ljubiti in tudi jaz nisem slab, kajne? Škoda bi bilo, da tega ne bi nikdar več ponovila."

Rimbaud se je obrnil k meni. Komolec je položil na blazino in naslonil glavo na dlan. Z drugo roko se je začel poigravati z mojimi kodri. Njegov modri pogled, ki je bil spočetka mehak, je postajal vedno bolj trd. In spet prešel v naklonjenega.

"Užival sem," je odvrnil, "in tudi ti si, vem. Tudi s Paulom je bilo kot najlepša poezija, na začetku, veš. A nekega dne je čar izpuhtel. Spraševal sem se, ali se je zgodilo zaradi njegovega večnega cincanja okoli Matilde. Ali je moje dojemanje poezije preprosto preveč preraslo njegovega. Izgleda, da si imel še največ prstov vmes ti. Moj ljubi zapeljivec." (Zvenelo je kot "porednež" - napol norčavo, napol zares. In všeč mi je bilo, kako je izgovoril moj ljubi). Nadaljeval je: "V resnici si me ves čas zapeljeval, ne res?"

"Ne vem. Najbrž." Sramežljivo sem zardel, verjetno prvikrat, odkar sem bil na svetu.

"O poeziji nimam dosti pojma," sem ga opozoril. "Žal mi je, a v šoli nisem bil posebno priden…"

"To naj te ne skrbi," mi je tolažeče zašepetal na uho Rimbaud in ga pri tem narahlo obliznil, "o tem imam jaz več kot dovolj znanja za oba."

"Tudi o ljubezni ne vem kaj dosti. Če sploh."

"No," je rekel Rimbaud in se prekanjeno nasmehnil – čeprav ne z očmi, "tu sva si podobna. Tudi jaz ne. Nekoč sem se predal Izambardu - z vso močjo prve, nedolžne, otroške ljubezni in Paulu s svojo prebujeno… moškostjo. Le da nobeden od njiju ni znal prenesti teže mojih čustev. Bili so trenutki, ko sem si ga tako želel, ko sem bil tako njegov… Umrl bi zanj, če bi bilo treba, mučenec (zvenelo je bolj kot tepec) Rimbaud! On pa se ni mogel odločiti?! Je bilo preveč, če sem od njega hotel vse? Vedno bom hotel vse, Antoni. Ker tudi dajem vse."

Resno me je pogledal. Roka se je preselila z mojih kodrov… nekam nižje. Ne morem reči natanko, kam, ker sem ga občutil z vsem telesom naenkrat, samo da je bil kje ob meni.

Spustil sem glavo na blazino: "Če je to ponudba, Rimbe, je odgovor da. Ne morem ti obljubiti ne popolne zvestobe ne večne vdanosti, ker so to besede, ki se šele učim njihovega pomena. Do zdaj sem jih samo preziral. A dajem ti svoje življenje… kot ga nisem dal še nikomur."

"Enako," mi je odvrnil.

Dolg, vroč poljub. Potem sem se izgubil.

Prišel sem domov.

(se nadaljuje)