Pariz, jesen 1871

(prejšnja epizoda)

Kakšen teden sem abstiniral. Vsega. Malo sem se potikal naokrog in pri tem pazil, da sem se izogibal krajem, za katere sem predpostavljal, da bi lahko srečal Rimbauda. Ali Verlaina, če smo že pri tem. Spoznaval sceno, malo bral. Poigraval sem se z različnimi mislimi, bolj ali manj izzivalnimi. Tri osi, okoli katerih so se vrtela moja premišljevanja, so bile: zapeljati kogarkoli (kar tako, predvsem pa iz potrebe), zapeljati Verlaina (pravzaprav brez razloga, morda čisto malo iz hudobije), zapeljati Rimbauda (iz užitka in iz užaljenosti – preklet pizdun, tistega samo telesa mu ne bom pozabil prav hitro). Najbolj od vseh mi je bila všeč tale: zatreskati se v modrookega pesnika, se ljubiti z njim.

Ljubljana iz enaindvajsetega stoletja je bila čisto pozabljena. Čeprav sem si jo enkrat nameraval ogledati, si najti kakega ljubimca in spustiti malo nemorale v zatohlo slovensko zadrtost.

Potem sem zopet šel pohajkovat po Parizu in kaj hitro trčil v Rimbauda. Pozdravil sem ga.

"Vas poznam?" je nesramno odvrnil.

"Ne," sem rekel in šel naprej. Pizda, da je bil presenečen.

"Ne jebi, mater," je zaklical za mano, s kančkom jeze v glasu.

Obrnil sem se: "A me?"

"Kaj pa tisto na vlaku?"

"Potem kvečjemu jaz poznam tebe. Pesmi podpisuješ z Arthur Rimbaud," sem se nasmehnil, ampak ljubeznivo. Lopnil me je po hrbtu in stopil v korak z mano.

"Kam greš?"

"Nimam pojma. Kam pa lahko greš iz Pariza?"

Oči so se mu zasvetile kot lučka na policijskem avtomobilu. "Kamorkoli?" je upajoče predlagal.

Iz žepa sem izbrskal nekaj denarja. "Odvisno od cene."

Prijel me je za prste in preučeval mojo dlan kot kakšna šlogarica. Dal sem mu kovance.

"Ti izberi," sem predlagal.

"Nisem rekel, da hočem s tabo." Malo se je umaknil.

"Ne."

"In?"

"Kaj in?"

"Me ne boš prosil, da grem?"

Ustavil se je, se naslonil na zid bližnje hiše, prekrižal noge v gležnjih in roke na prsih, rahlo nagnil glavo na levo in me izzivalno gledal strmo v oči. Tudi jaz sem se ustavil, potisnil roke v žep in ga nezainteresirano gledal nazaj, zibajoč se na petah. A misli, da sem Verlaine, pizda, ali kaj.

"Ne."

Presenečenje, drugič. Lahko je največji pesnik vseh časov, ampak o pristopih osvajanja ni vedel kaj preveč. Imel sem tudi rahlo prednost, zaradi Total Eclipsa, mislim.

"Zakaj ne?" Ni se mogel premagati.

"Zakaj pa?" sem vrnil vprašanje.

"Ali ti nisem všeč?"

"Si."

"Torej?"

"Kaj torej?" Umazano sem se zarežal. "Če bi povabil vsakega, ki mi je všeč, kam iz Pariza, bi zmanjkalo vlakov. In mene, mislim." Nasmehnil se je.

"Kako ti je ime?" Zamenjal je temo, denar pa obdržal. Kar misli si, Rimbaud.

"Antoni."

"Antoni kaj?"

"Antoni nič."

"Kako to misliš? A nimaš priimka?"

"Imam, ampak hočem drugega. Francoskega."

"Aja? In kako boš prišel do njega? Ga boš ukradel?"

"Izmislil si ga bom."

"In potem?"

"Potem," sem zategnil, "bom pogruntal, koga moram omrežiti, da bom dobil potni list. Šel z njim v posteljo. In to bo to." Tega si nisem izmišljal kar v tri dni. Tak je bil moj načrt. Brez dokumentov se bom bolj težko klatil naokoli.

Medtem sva se približala železniški postaji. Ustavil sem se in brez besed iztegnil roko. Rimbaud je mirno odkorakal naprej.

"Danes jaz izbiram. Naslednjič boš lahko ti," je rekel, kot da ni bilo nič.

Na vlaku me je vprašal: "So ti všeč tudi drugi pesniki?"

Odkimal sem. Se pretvarjal, da govori o literaturi.

"Zakaj ne?"

"Ker so zanič. Verlaine je še kar, ampak ostali niso vredni pol kurca." Vseeno ni rekel, da ni mislil tega.

"Sovražim jih. Napihnjeni tepci so, ki mislijo, da mi lahko sodijo. V resnici bi morali poljubljati tla, po katerih hodim," je rekel žolčno. Ja, Rimbaud.

In čez trenutek zasijal. "Kaj pa jaz?" je vprašal z lažno nedolžnostjo. "Sem dober?"

Obrnil sem se k njemu in ga resno pogledal. "Veličasten. Še sanja se ti ne, kako," sem odvrnil, malo dvoumno. Potem sem zaprl to temo.

Odpeljala sva se na deželo, ure in ure hodila. Rimbaud je bil na vrhuncu energije, ko sem se jaz zavalil v travo. Bilo je hladno in malo me je zeblo, a sem vseeno razširil vse štiri od sebe in menil, da ne bom nikdar več vstal. Rimbaud se mi je posmehljivo režal in me brcal v čevelj.

"Ne bodi hecen, Antoni, šele začela sva." Aja?

"Veš kaj, mali," sem rekel, "naprej boš moral sam. Mogoče tudi nazaj, kaj vem."

Odšel je. Bilo mi je prav. Mater, je tole postajala zajebana situacija. Nobenega smisla ni imelo, kar sem počel. Izziv, ki me je pripeljal v Pariz 1871, sem vzel zelo osebno (zmagovalec dobi vse). Na tisto tujo prihodnost sem skoraj že pozabil. In zakaj ne bi? V mojem lajfu ni bilo ne principov, ne vesti, ne odgovornosti – takoj, ko se začneš zapletati z moralo, je konec. Stvar ni bila v tem, da ga zapeljem in se ljubim z njim (to bi bilo enostavno - oh, da, in sladko – lahko bi se, takoj, tukaj, zdaj – kaj pa potem? Hočem reči: če napetost med nama ne bo vzdržala do julija 1873, bova do tedaj že zdavnaj pozabila drug na drugega), ampak da ga zapeljem in piše naprej. To bi bila zmaga. Tega ni zmogel nihče. Pika.

Še nihče.

Vstal sem in se počasi odpravil v vas. Klinc gleda Rimbauda, se bo že znašel. V bedni gostilnici sem se malo napil, in medtem z očmi flirtal z visokim temnolascem, ki kar ni vedel, kam s pogledom, odkar sem vstopil. Strašno sem bil potreben, kogarkoli, in sledil sem mu ven, ko je odšel proti postaji. Močno si me je poželel, in čeprav ni bil preveč izkušen, mi je bilo lepo. Potem mi je začel težiti, naj grem z njim, vsaj še malo, kar je bilo totalno mimo. Komaj sem ga vkrcal na vlak. Poljubil sem ga na usta in mu zašepetal na uho: "Poroči se in imej pet otrok. Jaz sem bil samo sanje." Malo heca mora bit.

To je bil moj stil življenja. Rimbaudov je bila poezija. Tako naj tudi ostane, sem si rekel.

"Kaj si počel?" ga je zanimalo, ko sva se vračala.

"Nič. Šel sem v gostilno. Malo pil… in tako." Saj nisem bil v spovednici, mater mu. "Ti?"

Razširil je roke: "Bil svoboden. Pohajkoval. Požvižgaval. Se potapljal v. Doživljal. Živel. Ukradel tole."

Od nekod je pričaral flašo nekakšnega doma zvarjenega žganja. Oči so se mu zasvetlikale. "Se vsujeva?" je predlagal.

"Pa dajva, zakaj pa ne?"

Zagrešila sva par bizarnih (ideja je dala idejo) oslarij... Rimbauda sem naučil peti Alabama Song, ki je divje odmevala skozi okno vlaka v noč. Takrat še ni znal angleško, ampak vseeno sva se režala kot totalna kretena. Prepesnil jo je v francoščino, na tisti svoj, rimbaudovski način, ki te je kar ponesel. Bila si je in si ni bila več podobna. Ko sva bila že precej nadelana, mi je stisnil v roko preganjen papir: "Izmislil sem si pesem o tebi. Pa še narisal sem te." In usta do ušes.

Bila mi je v čast, čeprav vulgarno obarvana. Vljudno povedano, se je nadvse duhovito norčevala iz mene, kako si ves v ognju prizadevam za francoski potni list. Kar se tiče risbe, je prisrčnost daleč presegala tehnično dovršenost. Skupni umetniški vtis je bil vseeno visok (skoraj ganljiv, če bi poskusil uporabiti čustveno lestvico).

Potem sva na ta račun še malo zajebavala drug drugega, burkaško zbadljivo, vendar prijazno, in se v smehu vrnila v Pariz. Kot dva čisto navadna najstnika ali kaj, mislim.

(se nadaljuje)