Pariz, jesen 1871
Zeblo me je do kosti. Še bolj kot prej na avtobusni postaji. Glava me je bolela, kot bi se celo noč zadeval. Kolikor sem se spomnil, se nisem. Sedel sem na tleh v neznani mračni ulici, oblečen v nekakšna zahojena oblačila in obut v čevlje, ki bi bili v čast kvečjemu mojemu pradedu. Na hitro sem potipal žep reklca (mater, tudi jakna je šla!) – mobiča ni bilo nikjer, jasno. Tudi mesečne ne. Dobro me je nategnila.
Prekleto, sem pomislil, nekaj mi je vsula v pijačo in me oropala, mene bednika, revnejšega od najrevnejših, in me zvlekla pred tole luknjo. Seveda nisem imel niti najmanjšega pojma, kje sem, in gotovo bo trajalo sto let, preden bom našel nazaj domov. Večer je totalno propadel, sem zaključil. Stari me bo napizdil in z ljubimkanjem z neznancem ne bo nič.
Nejasno sem se začel spominjati, da mi je v Pajzlu svinjsko naložila. Jaz, bedak, sem kupil njeno zgodbo, ker kupim vsako bedarijo, da le malo diši po čem nenavadnem (mislim, saj menjavam tipe in vse, ampak dogodivščin v mojem življenju ni ravno na pretek). Začelo se je z Rimbaudom. Najprej sem ji jaz malo pripovedoval o njem iz Total Eclipsa (dolgo časa sem se mudil pri opisovanju Lea di. No, vsaj homofobična ni bila. Zdelo se ji je normalno, ko sem ji povedal, da sem gej. Kot Rimbaud.). Nato je ona začela razpredati svojo štorijo. Da prihaja iz prihodnosti, ker išče njegove pesmi (resda je bil umetniški vtis njenega oblačenja drugačen od vsega, kar sem poznal, ampak to še ni nujno dokaz). Ki jih kreten ni napisal, ker se je šel raje zajebavat v Afriko. Zdaj naj se jaz, srčkani Antoni, prosim lepo, potrudim odpotovati v njegov čas in ga prepričati (kot vem in znam, saj sem gej in Rimbaud je gej, no, torej bom uspešnejši, kot bi bila ona, kajne), da se spet posveti literaturi.
Zajeban izziv, kaj? Ampak če je Rimbaud vsaj približno tak kot Leo di, bi lahko bil tudi luškan. In zanimiv.
Pojasnila mi je še, da me bo z nekim njihovim totalno kul izumom naučila francosko (s tem sem se strinjal, to mi utegne priti še kdaj prav), dala nekaj denarja in mi okoli vratu obesila nekakšno napravico, s katero se bom lahko vrnil. Če se bom hotel, seveda. Za to jih je v bistvu bolel kurac. Za morebitno vzpodbudo mi je povedala še nekaj o moji prihodnosti. Čez tri leta me je (bo? zdaj najbrž ne?) ustrelil zavrženi ljubček nekega bogatega tipa na jahti v Monte Carlu (bil sem zadovoljen. Dramatična smrt povzdigne umetniški vtis vsakega življenja, mislim. Lahko bi prav bedno crknil v kaki hiralnici, za aidsom, recimo). Kariera mi je (bo?) očitno uspela. Kratka, vendar sladka.
Torej, poslala me bo v Pariz leta 1871 (ker je prišla od zelo daleč, je prvič zgrešila pravi čas in prostor, ampak zdaj bo lahko naciljala popolnoma natančno – skoraj do gostilne natančno, mi je zagotavljala), kjer…
V Pariz 1871?!?!
Še enkrat sem se ozrl okoli sebe, počasi in pozorno. Ja, bi znalo biti.
Roka mi je sama od sebe poletela še v drugi notranji žep reklca. Izvlekel sem nekaj debelih šopov bankovcev.
No, vsaj reven nisem bil. To je bil obetaven začetek.
Vstal sem, potisnil roke v žepe širokih rjavih hlač (čimprej moram najti kaj drugega – umetniški vtis v teh cotah je moral biti beden do konca), kjer sem odkril še nekaj njihovega drobiža, in se odpravil v pustolovščino.
Ni komentarjev:
Objavite komentar