Ljubljana, maj 1873

(prejšnja epizoda)

Kmalu zatem – bilo je že proti koncu junija – je Helmut nekega večera nepričakovano dokaj vsut skoraj vdrl v moje stanovanje (seveda je moral videti vojačka, ki ga je pravkar zapustil in moralo mu je biti jasno, da nisva ravno brala katekizma). Zdel se mi je precej obupan, a se nisem sekiral. Še huje bo, dragi, in to prav kmalu, sem pomislil in ga hudobno gledal.

"To te bo gotovo razveselilo." Vrgel je predme neko francosko literarno revijo. Kot nekdo, ki je brez kapljice vode pravkar prehodil puščavo, sem planil po njej. Verlaine. Ariettes Oubliees. Verzi so odsevali Rimbauda, kot bi živ vstal pred menoj. Česa takega ne bom sposoben napisati nikoli, pa če bi živel tisoč let. Dva pesnika, ena duša, je nekoč rekel Rimbaud. No, to je bilo to.

Autsajder si in autsajder boš ostal, Antoni.

Revija mi je padla iz rok. Nisem je pobral. Stopil sem k oknu, stisnil pesti in besno gledal predse.

"Zakva pa zdej to, pizda?" Zelo sem zanihal proti robu.

"Kar naprej fantaziraš nekaj o francoski poeziji," je pljunil iz sebe. "Kot da je nekaj svetega."

"Ja," sem rekel srdito. "Sej je."

Obrnil sem se k njemu in ga divje pogledal. "Hočeš vedeti resnico? Resnica je, da sem zatreskan v najboljšega pesnika tega stoletja, morda največjega francoskega pesnika sploh. In zdaj odhajam v Bruselj, da bom tam umrl zanj."

Ni mi šlo ravno za umetniški vtis, ampak melodramatičnost gane malomeščanska srca. In tisto o zatreskanosti je bilo bridko res. Zaželel sem si, da bi bil Rimbaud tukaj, da bi se skupaj vračala v Pariz, da bi se na vlaku poigravala drug z drugim in se dolgo, slastno zapeljevala, da bi na koncu podlegla drug drugemu, za večnost, tisto, ki jo je on znova odkril.

"Ti - in drugi - ste bili samo igračke. Za zabavo. Ki pravzaprav niti zabavna ni bila. Vsi se mi prekleto gnusite. Domišljate si, da ste boljši od te vindišarske svojati tukaj!? Potem pa pridete sem in sto jih pade, ko porine sin slovenske domovine! Na kolena pred navadnim pofukanim ljubljanskim pedrom. Oh, kakšna veličina! Kot vaš imperij – hišica iz kart, ki se bo sesula, da še vedeli ne boste, kdaj. Zdaj pa se poberi od tod – oditi moram – zbogom -"

Kar utrgalo se mi je.

"Antoni. Prosim te, Antoni. Samo ne pojdi – ne pojdi –" je zahlipal Helmut. Klečal je na tleh, glavo je položil na moja kolena in solze so mu drle iz oči. No, kaj sem rekel?

Za posrat! Kakšna patetika!

Prekleto vseeno mi je bilo. Tistega, ki se bo najbolj zatreskal vame, bom najbolj zapustil. Tistega z modrimi očmi, ki so jokale bolečino v moje prazno srce.

Nežno sem ga poljubil na usta. Čutil sem, da si me še vedno želi, sestradano, pohotno, a bilo je konec. Dal se bom použiti samo še njemu – tako ali drugače.

(se nadaljuje)