Pariz, januar 1873

(prejšnja epizoda)

Postal sem dolgčas.

V mestu je zavladala totalna praznina. Kavarne so bile brez Rimbauda puste. Pariz neznosen. Literatura brezvredna. Da bi se malo razvedril, sem šel z nekim igralcem, a je terjal od mene preveč občudovanja in mi nudil premalo užitkov, da bi trajalo. Poleg tega je bil neumen in plitek. Druženje z Rimbaudom, njegovimi neštetimi razpoloženji, nadrealističnimi prividi, lažnimi izpovedmi, razmišljanji v neznanih barvah, potepanji med sanjskimi vonji, je razvadilo moje čute. V primerjavi z njim je bil ves svet pepelnato siv. Povabljen sem bil v gledališko ložo znanega bankirja, ki je v zameno za nekaj bežnih srečanj pametno naložil moj denar. Za zabavo sem si kupil par impresionistov in dejansko razmišljal o tem, da sem dolgoročno bogat. O, pizda, kakšna beda!

Rimbaud je bil lepo spravljen z Verlainom v Londonu, pisal Obdobje v peklu in najbrž tudi že iluminacije in z njim do julija pravzaprav nisem imel kaj početi (le še malo sem razmišljal o tem, kako se bom lotil izpeljave svoje naloge. Če bom zajebal in bo vse drugo odpovedalo, mu bom še vedno lahko sledil, kamorkoli bo šel, sem se tolažil. Tudi prav. Pomislil sem, da bi znalo biti… pestro. Verjel sem, da bo (je?) našel izziv v vsem, česar se bo lotil. Kot sfukanega pusteža, ki si je zafural lajf, si ga zdaj niti v najbolj črnih izmišljijah nisem zmogel naslikati. Čeprav sem vedel, da je bil (bo? bi moral biti? sranje!) v letih v Adenu in Hararju čisto spremenjen. Še vedno je ostajalo vprašanje, zakaj.)

Tako sem sedel na vlak in se odpeljal proti tako imenovanemu Laibachu. Vso pot sem pisal na listke svoj genialni načrt: Hočem, da se vsi tipčki zatreskajo vame, jaz pa jih bom zapuščal. Tistega, ki se bo najbolj zatreskal vame, bom najbolj zapustil (no ja, vsaj dolgočasil se ne bom, sem menil. Čeprav se mi ni več ljubilo osvajati toliko kot nekoč. Nekje blizu meje je v moj kupe prisedel kar čeden fant in dokaj nedvoumno strmel vame, ampak preprosto se mi ni dalo. Sam pa si ni upal prevzeti pobude. Kako neznačajno.).

Ko smo se bližali mojemu prihodnjemu rojstnemu kraju, sem ceglce zmetal skozi okno v nič.

Moral bi kdaj pripeljati sem Rimbauda, sem razmišljal prvo noč. Kakšna puščoba. Kakšna zapuščenost. Potem bi morebiti bolj cenil celo svoj Charlestown.

(se nadaljuje)