Pariz, začetek 1872

(prejšnja epizoda)

"Mislim, da jo bo končno brcnil iz svojega življenja," mi je Rimbaud zadovoljno zatulil na uho in se hrupno spustil na stol zraven mene. V mislih je imel seveda Verlainovo ženo (jasno, da sem vedel, da je ne bo).

Sedel sem v kavarni, čisto sam, pil, kadil, malo opazoval tipčke in užival v svoji samoti. Če se ne znaš naslajati sam, drugih nisi vreden, je govoril Lepi Lojze (ni mislil ravno na družabne stike, pa vseeno). Znal sem.

"Saj ne, da me motiš, ampak vljudno je vprašati, če lahko prisedeš," sem malomarno zamrmral, ne da bi vzel pipo iz ust.

Takoj je bil užaljen: "Zmiri zajebavaš (kadar se je razpizdil, je popolnoma padel v svoj ardenski naglas). Lahk tud grem." Neverjetno, s kakšno lahkoto ga je bilo spraviti s tira.

"Tvoja stvar." Izpustil sem nekaj krogcev dima. Z njim je vedno bilo treba igrati taktično, za stopinjo hladneje.

Narahlo se je stisnil k meni in se hitro odmaknil. "Daj no, Antoni, ne bodi taka zmrda," je zapredel. "Ali nisi slišal, kaj sem rekel?" Če je hotel, ga je bila sama prisrčnost.

Zdaj sem se v resnici namrdnil. "Sem. Naj poskakujem od veselja? Ne boš verjel, ampak tvoj Verlaine se mi ne zdi ravno… vreden zaupanja."

Zakrohotal se je: "Oh, Antoni, Antoni! Samo tebi lahko pride na misel kaj takega."

Dvignil je noge in jih prisloni ob rob mojega stola. In jaz svoje na rob njegovega, da sva se dotikala s koleni. Seveda sem znal biti vsaj tako pobalinski kot on. Najino vzgojo je razdvajalo več kot sto let v mojo korist (pri tem, da sem rasel v sirotišnicah!) in njegovo vedenje bi me težko iztirilo. Ni se mogel čisto odločiti, ali sem ga spravil v zadrego, bil pa je preponosen, da bi odnehal prvi (zmaga zame?).

Pa je segel po mojem kozarcu in ga izpraznil.

"Kaj pa zdaj?" sem ga resno vprašal. "Žveplena kislina?"

Zasmejal se je in oči so se mu zaiskrile: "Kako veš?"

"Oh, marsikaj se govori," sem odvrnil nedoločeno.

"Tole si že slišal?" Začel se je postavljati kot mlad pav. Povedal še nekaj zgodbic, prav ljubko žlehtnih. Eno sem poznal iz Total Eclipsa, preostalih ne.

Segel sem v žep po nekaj kovancev. "Na, naroči še dva absinta," sem mu rekel z nasmehom. "Tako prikupne štorije zaslužijo nagrado."

Pomignil je natakarju, potem pa se je ves posvetil meni.

"Drugi se večinoma zgražajo," je ugotovil. Mislim, da je bil razpet med razočaranjem in zadovoljstvom, ker nisem bil med njimi.

"Aja? Meni se zdijo zabavne. Ne vem, zakaj toliko hrupa za nič." Pogledal sem ga od strani in lahkotno nadaljeval: "Če bi meni ponudil tisto mleko, na primer, bi ga spil z užitkom, pohvalil njegov okus in prosil še za eno skodelico."

Zakrohotal se je. Omočil si je ustnice z novim absintom, si jih obliznil kakor mlad muc in dejal: "Zdaj si pa ti na vrsti, Antoni. Zagotovo si zagrešil še kaj, razen da si pustil tistega domačega učitelja na Dunaju."

Kot sem morda že omenil, nisem ravno vzor podlosti. Ene pizdarije sem se pa le domislil.

(se nadaljuje)