Ljubljana, maj 1873

(prejšnja epizoda)

Izbral sem si ga zaradi njegovih oči, ki so bile modre kot mirno morje. Ne neukročene, globoke in zagonetne kot Rimbaudove, modre pa vseeno. Če sem priprl oči in malo zameglil svoj pogled ter dodal še ščepec sanj, sem si skoraj lahko predstavljal, da so njegove. Sicer pa je bil tisto, kar bodo nekega dne imenovali arijec. Še ime je imel tako trdo, arijsko: Helmut. Doma blizu nemške meje, svetlolas, visok, lepo raščen, vojak. Major. Zelo je bil zaljubljen vame, mislim.

V Ljubljani je bil nesrečen. Imenoval jo je moja velika kazen, domačine pa vindišarska svojat. Sovražil je svoja 'sprijena nagnjenja', kot jim je pravil. Vsakokrat, ko je odhajal od mene, je bilo 'poslednjič', in ko se je naslednjič spet priplazil k meni, je bilo 'samo še tokrat'. Čisto sem mu zmešal glavo, zares.

A mene je puščal ravnodušnega. Niti slučajno se nisem zatreskal vanj, še malo ne. Niti v koga drugega, če že govorimo o tem. Flirtal, ljubimkal in dajal sem se dol, kolikor se mi je v tem zatohlem blatnem dolu sploh dalo, ampak vse skupaj je bilo prekleto: trivialno, mehanično, enolično. Kot bi ubijal čas v zobozdravniški čakalnici. Ampak z nečim sem si moral zaposlovati telo in duha, sicer bi se kar posušil od praznote, ki se je vse bolj zajedala vame. V Ljubljani leta 1873 se je dalo preživeti, ampak navadil se ne bi nikoli.

Postalo mi je všeč, da sem v svojem stanovanju sam poležaval na kavču, strmel predse, kadil (posegel bi po čem drugem, pa se je bilo za vse potrebno tako hudičevo truditi) in pil (preveč) ter si izmišljal hudobnosti. Recimo, da bi kdo od mojih ljubčkov kaj zagrešil (misli so mi begale od nedolžnih potegavščin do hudodelstev), zaradi mene ali zame. Ali pa bi naščuval enega proti drugemu, da bi se dvobojevala zame. Toda nobene volje, da bi kakšno od njih sploh začel uresničevati. Mogoče sem bil res samo premalo podel.

Helmut, verjamem, bi se pustil ubiti zame. Ampak jaz nisem hotel, da bi umrl zame. Hotel sem, da ga bom zapustil. Hotel sem videti modre oči, ki bodo jokale za mano, ko bom odšel.

Sfural sem kakšne tri mesece. Potem sem začel sanjati Rimbauda. Ne vsako noč, a dovolj pogosto, da sem se vznemiril. Ko se je pojavil prvič, sem od silovite čutnosti, ki jo je izžareval, kar umrl. Nedosegljiva umetniška dovršenost. Sanje so bile vedno enake. Prišel je k meni, oblečen moderno, kot bi bil iz mojega časa (kot ulite ozke leviske, malo prekratke, kar se mi zdi totalno seksi, črna mikica brez rokavov, na bosih nogah nizke najkice, namesto svoje značilne pipe je kadil Marlboro), z modrimi labirinti v očeh, in me začel zapeljevati. V mislih, besedah in dejanjih, kot se reče. In ko sem segel po njem, se je razblinil v nič. Včasih sem slišal Verlainov privoščljivi smeh. Zbujal sem se ves premočen in se opotekal ven, da bi se surovo zagrizel v prvega tipčka, ki je bil voljan. A olajšanje ni prišlo.

Seveda sem vedel, da je živ in zdrav (kdo bolj kot jaz), najbrž v Londonu ali Charlevillu (odvisno od Verlaina, pizda) in da nima smisla, da se pred poletjem vrnem v Pariz. Vseeno sem postajal nervozen. Razdražljiv. Prenapet. Petstokrat sem se odločil, da grem, in petsto enkrat, da ostanem. Kupil sem si nekaj knjig, dvakrat ali trikrat obiskal čitalnico, potem pa sem doma bukvice gnevno treskal ob zid z mračnim komentarjem o vrhunskem sranju (oh, poznal sem to zgodbo, iz prve roke). Odpeljal sem se na Dunaj, ostal tam štirinajst dni, ampak dobiti iz Francije kakšno sodobno stvaritev je bilo tako zapleteno, da sem odnehal (Helmuta sem zabrisal v brezno obupa z malopridno risbico, čeprav sem podrl samo dva mladeniča, da ne pridem iz vaje).

Edino svetlo doživetje je bilo šele vračanje v Ljubljano. Že na Dunaju se mi je v kupeju pridružil čeden golobrad poročnik. Bilo ga je sram – povedal mi je, da sovraži vojno, ker raje piše pesmi. Ha. Nekega dne bo postal pesnik namesto vojak. Ne da bi vedel, sem podkupil sprevodnika, da k nama vso pot ni pripustil nikogar drugega.

Potem sem ga zapeljal, jasno. A dovršeno virtuozno, skoraj umetniško. Nepozaben umetniški vtis.

Ker je bil mlad in preplašen, sem se ga lotil izzivalno, a počasi. Bil sem leno polzeča reka skozi Charleville, ki od vekomaj zatrdno ve, da se bo na koncu izlila v morje. Kot da delim z njim vsa njegova prebujajoča se čustva in vse njegove strahove. Na koncu se je vdal, seveda, in se mi predajal, najprej nežno, potem vse bolj strastno, vso pot. Bil je nenasiten, učil se je hitro, željno, voljno. Oblizoval in grizljal sem mu ušesno mečico, mu s spuščenimi vekami šepetal v uho lepi pesnik, da bi nato odkril vrtoglavico v njegovih očeh. Veliko je spraševal – kdo sem, od kod prihajam, kako mi je ime, če me bo še kdaj videl, jaz pa sem samo odkimaval, zrl vanj z mehkim, otožnim pogledom in izvabljal iz njega trepetajoče poljube. Poslednje kilometre sva se le še poljubljala, mislim. Njegove ustnice so postajale vse bolj slane in hkrati vse bolj pohlepne. Hotel se je ves raztopiti v meni. Morda bi se lahko, v nekem drugem času, celo malo zatreskal vanj. Vem, da je na postaji dolgo strmel za menoj in najbrž tudi jokal, a jaz se nisem niti ozrl. Zakaj pa naj bi se?

Na poti domov sem si izmišljal okrutno različico najinega srečanja, za Rimbauda:

Med medlečimi poljubi mi vznemirjeno pripoveduje o tem, kako hoče biti pesnik. Rečem mu ne. Brezčutno pojasnim, da nima smisla. Vprašam, če je že kdaj slišal za Rimbauda. Seveda ni. Začne me spraševati, kakšne so njegove pesmi. Na vsak način bi rad vedel. Prosi me. Moleduje. Roti. Dolgo časa se upiram. Pojasnjujem, da so tako čudovite, da bo nehal pisati, če jih bo slišal. Nazadnje se vdam, podložen mračni sli (ko... no ja, ta intermezzo je samo za Rimbauda). Govorim mu Pijani čoln. Govorim mu Večnost. Govorim mu Spečega v dolini. Govorim mu vse Rimbaudove pesmi, ki jih poznam, kajti tiste, ki jih poznam, znam na izust.). Bolj in bolj postaja mrk. Žalosten. Povožen. Tolažim ga: to so verzi največjega in najlepšega pesnika na svetu, nedosegljivi za navadne smrtnike. Pustim mu, da malo misli, da sem to jaz.

Zvečer mi Helmut pretresen pove (take stvari ga spravljajo iz tira), da se je lep mlad poročnik takoj po prihodu v Ljubljano ubil. Edini sin znane družine. Preprosto segel je po pištoli in si pognal kroglo v glavo. V trenutku mrtev v nulo. Brez besed, brez pojasnila. Vest se mi ne zdi nepričakovana. Ne dotakne se me. Niti tresljaja ne sproži v meni. Samo skomignem z rameni in tako preprosto stresem s sebe spomin nanj. Sem bil jaz njegov temni angel – ali Rimbaud?

Ja, tako jo bom predal Rimbaudu, če bova še kdaj skupaj.

Tisto noč sem Helmutu začel pripovedovati o francoski poeziji.

(se nadaljuje)