Pariz, marec 1872

(prejšnja epizoda)

Morda edina stvar, ki mi je šla pri njem res na živce, je bila, da nikoli ni trkal. Odprl je vrata v moje stanovanje, kot da je tam doma, in mirno stopil v mojo spalnico. Seveda je vedel, da ne živim prav čednostno, a vseeno ne bi maral, da bi me zasačil v postelji. Ne samega, mislim. (Zakaj pa ne zaklepaš vrat, mi je zabrusil, ko sem mu to omenil. No ja, tudi to je vidik.)

Spominjal je na nož, ki se sproži v pretepu. Napet, z očmi, hladnimi kot rezilo in vroč kot roka, ki ga drži.

Vrgel se je na mojo posteljo in se s steklenim pogledom zastrmel v strop.

"Nazaj je," je rekel z ubitim glasom. Ni mi bilo treba razlagati, kdo.

"Paul pravi, naj spizdim domov. Da ne bo več skrbel zame." Zadnji besedi je vrgel iz sebe kot bi bili podgana, ki se je zaredila v njem. "Kot da sem kakšna pofukana kurtizana." Še gol členkast rep, ki ga je z bledim obrazom komaj iztisnil iz sebe.

Planil je pokonci in se obrnil k meni. Pogled njegovih oči je bil togoten in teman, njegova želja po maščevanju težka, strastna, nevarna (njemu samemu, mislim). Porojena iz črnih črvov obupa: "Če grem zdaj nazaj v tisto charlevillsko sranje, me nikoli več ne bo videl. Nikoli več." Seveda te bo, kaj pa čvekaš, sem pomislil. Milijonkrat.

Smrtna resnost, v katero je ovil svoje besede, jim je odvzela nadih pretkanega izsiljevanja, kakršnega bi si bil na njegovem mestu omislil jaz. In ki bi bilo v tem trenutku edino smiselno. Življenje ni zato, da totalno zafukaš sebe, mislim.

"Oslarija," sem rekel na glas. Brez razmišljanja: "Prav nikamor ti ni treba. Če bi rad, lahko ostaneš tu."

Hočem reči, jebeš pesmi, če človek totalno trpi.

"O, ne (nikakor: hvala)! Ne. Šel bom. Zanalašč. Zajebal ga bom. Pogrešal me bo. Vem, da me bo. Na smrt. Porinil ga bom do dna. Spoznal bo, da brez mene vidi samo lažne odseve, ki zapeljujejo njegovo oko, prazne optične prevare, v katerih ni ne metafor ne glasbe. Da brez mene ne najde ničesar več razen blata navadnih dni. Dolgčasa. Zapuščenosti. In on ni tak, da bi iz tega znal ustvarjati, veš! On rabi Lepoto in Rahločutnost, pizda! Šele jaz lahko zaživim golo zemljo pod njegovimi stopali. Šele jaz lahko podelim obliko njegovim mislim. Samo jaz sem demon in angel njegovega navdiha. Brez mene ne more več pisati pesmi. Brez mene ne more dihati. Brez mene je vse okrog njega sranje. Rotil me bo, da pridem nazaj, padal na kolena. Jaz pa bom prišel, ko bom hotel sam. Mu milostno podelil čisto majhen košček sebe - nikdar več vsega, tako kot zdaj. Prisežem, Antoni. Nikdar (do tega trenutka nisem vedel, da je glas lahko tako obupano črne barve) – niti, ko bo umiral za menoj. Hočem, da čuti, da je brez mene prazen, star, nepotreben. Hočem, da mi bo potem sledil, kamorkoli bom šel. Hočem, da bo moj. Ves. Za vedno. Ali pa bo v sebi mrtev in pokopan." Malo je bil verlainovski - namenoma, mislim.

Začel sem se resno spraševati, kakšno je njuno razmerje. V resnici. A je ta tip slučajno zatreskan ali kaj?! Bi TO razložilo Bruselj?

V tem trenutku sem ponovno preigral najin odnos. Vedel sem, da sta z Verlainom vplivala drug na drugega (a to mi ni bilo preveč mar, ker sem bil prepričan, da bi mu šla poezija prav tako dobro od rok tudi brez njega). Zaslutil pa sem, da je bilo to zanj obdobje, ko je bil kljub vsemu srečen – sta bila srečna, jebat ga - morda edinkrat, zares. Tedaj sem se – znova, čeprav morda ne iz istih razlogov kot na začetku - odločil, da naj stvari do julija 1873 tečejo pretežno tako, kot so v resnici (če lahko tako rečem). Poleg tega, saj nisem mogel prepričati Rimbauda, naj ne neha pisati, dokler ne bo hotel nehati, ne?

Vzneseno je dvignil glavo: "Pesnika sva, Antoni. To je vse, kar šteje. Zato mora biti z mano." Zvenelo je kot globoka izpoved vere, iskreno, niti za kanček teatralično. Ni čudno, da sem vzkipel.

"Za vse na svetu, Rimbaud! Mešati posel s čustvi je poklicni samomor!" Na srečo me ni slišal, ker je bil preveč zaposlen s tem, da se je viharno zapodil k vratom in se pripravljal, da jih z veličastno kretnjo na ves glas za zmeraj zadrleskne za Parizom.

Ne še: "In če bi rad od blizu videl pekel, poišči Charlestown."

(se nadaljuje)