Pariz, jesen 1871

(prejšnja epizoda)

Ni bil ravno Leo di (kljub temu, vse točke za umetniški vtis v Total Eclipsu). Tudi ni bil podoben Lestatu ali Brianu Kinneyu (kar so trije z moje lestvice desetih najlepših / najbolj zaželenih moških), zagotovo pa je bil najbolj osupljivo čeden tip, kar sem jih kdaj videl.

Sedel je skupaj z Verlainom (David T - v nulo!) za mizo v kotu. Seveda sta pila absint (tudi jaz sem ga). Rimbaud je sedel zleknjen daleč nazaj, njegove dolge, prekrižane noge so bile iztegnjene pod mizo, za katero sem sedel (zlahka bi se ga dotaknil, če bi se ga hotel. Vzdržal sem se.). Komolec je naslonil na rob stola, si z dlanjo podpiral glavo in kadil svojo famozno pipo. Izraz na obrazu bi lahko opredelil kot sanjav, če ne bi včasih prezirljivo stisnil ustnic. Lase je imel urejeno neurejene – kot bi vsak las natanko vedel, kje ne sme stati.

In potem tiste oči. Ker sta sedela čisto blizu mene, sem lahko razločil podrobnosti. Bile so neverjetne, globoke modre barve in izgledalo je, kot bi se njihova modrina ves čas spreminjala. Najbrž zaradi igre svetlobe. Prav tako so se menjavala razpoloženja v njih. Mirno. Drzno. Divje. Okrutno. Blago. Otožno. Ostro. Rahločutno. Kot bi na saksu improviziral jazz (glasba, ki jo je igral, me je ponesla v zakotno luknjo, kjer sem jo poslušal, ovit v oblake cigaretnega dima in tudi sam rahlo okajen, kjer so se mi melodije odkrivale na resnični in neresnični ravni – in neresnična je bila bolj resnična od resnične – ob meni pa se je nek neznan lep fant narahlo, kot po naključju, s svojim stegnom dotaknil mojega in počasi spustil glavo proti meni). Čeprav je bil mlajši od mene, sem imel občutek, da ve in razume vse. Zdelo se mi je, da v sebi kot mimogrede ustvarja in uničuje barvite svetove, ko ga prenehajo zanimati, in se ravno toliko pogovarja z lastno notranjostjo kot z Verlainom. Govoril ni veliko, glas pa je imel lep, čeprav ne še dokončno izoblikovan.

Tip za zatreskat, skratka. Bil sem očaran.

Nad tretjim očesom pesnika, kot je absintu pravil Verlaine, sem bil očaran malo manj, a sem vztrajal, že zaradi umetniškega vtisa. Kavarnica, kjer sem čepel, ni bila videti ravno vrhunska, a bi najbrž izpadel kmetavzar, če bi naročil kaj drugega. Poleg tega pa tudi nisem imel pojma, kaj naj bi izbral sicer.

Sem pa pri tretjem kozarcu natanko vedel, kako naj odigram uvod. Nagnil sem se čez nezaseden stol, ki me je ločeval od njiju, in spregovoril: "Vi ste pesnik, kajne?"

Verlaine, bedak, je mislil, da govorim njemu. Obrnil se je k meni in se mi kislo nasmehnil – kot nekdo, ki je sicer vesel oboževalca, a mu je ta bolj kot ne nadležen. Rimbaud je samo zavil z očmi. Za trenutek sta me zmedla, potem pa sem ugotovil, da sta mi dala najboljšo iztočnico za nadaljevanje.

"Ne, ne, nisem mislil vas." S prstom sem pokazal na Rimbauda in rekel s poudarkom: "Njega sem mislil."

"Mene?" Rimbaud ni spremenil ne drže ne odnosa do mene in v glasu mu je zazvenel dvom. Na Verlainovem obrazu so se v hitrem tempu izmenjali in kot na sliki pomešali presenečenje, užaljenost, jeza, nejevera.

"Kje pa ste brali njegove pesmi?" me je hlastno vprašal.

Obrnil sem se nazaj k Rimbaudu. Odgovor mi je kar sam od sebe zdrsnil z jezika: "Ni še dolgo, kar sem potoval v Pariz, na istem vlaku kot vi. Brezsramno sem si za vašim hrbtom (neopazno, upam) izposodil papirje, ki ste jih imeli pri sebi. Ena pesem je bila strašno lepa. Imenovali ste jo Pijani čoln, mislim. Les Aubes sont navrantes…?"

Čista desetka. Vedel sem, da mu bo pristop všeč.

"In kaj počenjate vi?" Prvič se je zares ozrl vame. Nazaj je dobil moj obešenjaški pogled.

Pomislil sem na njegovo veliko žejo po potovanjih.

"Potepam se," sem odvrnil prefrigano. Počasi sem valjal besede po ustih. Prav zanimivo je bilo, misliti in govoriti francosko. "Prišel sem iz…" Za trenutek sem okleval. Od kod? Ne morem reči iz Avstrije, fak. Ali je bila takrat že Avstroogrska? Najbolj leva in zaostala daleč naokoli, v vsakem primeru.

"Iz Poljske," sem bleknil. Ravno prav romantično in daleč hkrati. Osem in pol za umetniški vtis. Slovenščine od poljščine pa najbrž nihče od njiju ne bi znal ločiti.

"Zelo dobro govorite francosko," je malomarno pripomnil Verlaine, kot da se ga vse skupaj ne tiče. A njegovo razmišljanje v ozadju ni bilo prav nič nedolžno.

"Imel sem dobrega domačega učitelja," sem se nevljudno zarežal. Potem sem položil prekrižane roke na mizo in spustil brado nanje. Ulovil sem Rimbaudov pogled. Tiho (vendar tako, da me je lahko slišal tudi Verlaine) in z lažno zasanjanostjo v pogledu sem dodal stvarno: "A sem ga zapeljal in moral je oditi."

Verlaine se je zdrznil in se obrnil stran. Začel sem se poigravati z mislijo, da bi mu speljal tega lepega Rimbauda. Mogoče bi se lahko - po Lepem Lojzetu in še treh ali štirih fantih max - znova zatreskal (zatreskal, ne zaljubil. Zatreskati pomeni, da se z enim tipom resnično želiš dati dol. A če se to slučajno ne zgodi, ni panike – še vedno so druga telesa, kot je bistrovidno ugotovil Leo di v Total Eclipsu. Kaj pomeni zaljubiti, nimam pojma.).

"Nekaj časa sem šel z njim," sem nesramno lagal dalje. "Potem pa mu je zmanjkalo denarja in sem ga zapustil. Ostal je na Dunaju."

Verlaine je še vedno nejevoljno gledal proč. Rimbaudu se je na obrazu zarisal nasmešek – napol zadovoljen in napol privoščljiv. Ja, res bi bilo zanimivo vsaj malo flirtati z njim. Flirtanje obožujem, mimogrede. Tudi če ne pripelje nikamor. Kar je v glavnem odvisno od mene.

"Hudobni ste," je komentiral. Pretvarjal sem se, da razmišljam o njegovih besedah. Nekoč kasneje je (bo?) zapisal, 'la morale est la faiblesse de la cervelle'. Vedel sem, da mu bo moj odgovor všeč. Tudi jaz sem si privoščil nasmeh – napol nesramen in napol zapeljiv. "Ne vedno. Samo s šibkimi. Preziram jih." Rimbaud se je zasmejal.

Oskar je tvoj, Antoni.

Vstal sem. Ko vržeš trnek, je treba za nekaj časa zapustiti prizorišče. "Iti moram," sem rekel, a tako, da je bilo vsakomur jasno, da se mi prav nikamor ne mudi. Z dolgimi koraki sem se nameril proti vratom.

"Hej," se je oglasil Rimbaud za mano, ne da bi dvignil pogled. "Pridi še kaj naokrog." Besede je bolj navrgel kot izgovoril. Skomignil sem z rameni. "Mogoče," sem rekel, ne da bi se obrnil.

"Pizda, Rimbe, osvajal te je! Ti ga pa še vzpodbujaš!" je zatulil Verlaine, še preden sem dobro zaprl vrata za seboj. Rimbe, sem pomislil posmehljivo, kako… pripadajoče.

"Mogoče," je hladnokrvno ustrelil nazaj Rimbaud. "In?"

"Ne dovolim ti!" je zasitnaril Verlaine. "Ne dovolim!"

"Paul." Rimbaudu se je glas nenadoma spremenil. Kot bi padel iz ene vloge v drugo. Postal je nežen, božajoč, erotičen, častna beseda. Zares nenavaden, tale mladenič, sem si rekel.
"Saj je samo telo."

Sunkovito sem se obrnil in zaletel v zaprta vrata. Samo telo, mater ti?!

"Vseeno."

"Paul." Še enkrat, še bolj nežno. Ko sem mislil, da to sploh ni več mogoče. Ves sem se naježil. Nikoli še nisem slišal tako čutnega glasu. Kdo ve, če bi na ta način znal izgovoriti Antoni. "Ti in jaz sva ena duša. Povezana, kot sta lahko samo dva velika pesnika." Sledila je tišina.

Radovednost je bila močnejša od mene. Odškrnil sem vrata in pokukal noter. Vedel sem. Poljubljala sta se, dolgo in mokro. Odšel sem v noč.

Namesto, da bi Rimbaud mislil name, sem jaz nanj.

(se nadaljuje)