Spomini na prihodnost, drugi del

(prejšnja epizoda)

Ko sem zjutraj prišel domov, me je v avtu pred blokom čakal stari. To je bilo prvič, da se je prikazal tam. Pomislil sem, da me bo ubil. Gledal me je, kot da sem stekla žival, ki jo mora pokončati. Zelo dobro se mi je zdelo, da sem ga tako ranil.

"Fental te bom," je preteče iztisnil med zobmi, ko je tiho zaprl vrata za seboj in mi prečkal pot. "Fental te bom."

Za trenutek sem bil v zadregi, kako naj reagiram. Lahko bi se odločil za prepir, a se mi je hladni fatalizem zazdel primernejši odgovor (poleg tega bi v fizičnem spopadu odnesel ta kratko, mislim). Stopil sem korak nazaj, se naslonil na avto in rekel: "Prav." Tiho, brez sence nasmeška, v očeh pa mrtev, utrujen pogled. Ki si ga je seveda napačno razlagal. Ker sem hotel, da bi si ga napačno razlagal. Ker si ga je on hotel napačno razlagati. Bral ga je kot žalost. Kot da me je prizadel. O, fak (no ja, sem preživel).

Moja vdanost ga je v hipu razorožila.

"Antoni," je zadrgetal. "Antoni. Ljubim te, to veš."

"Prav." Še vedno sem stal, naslonjen na avto in zrl predse. Pogled je ostajal ubit.

Stari je povesil glavo. "Žal mi je, Antoni. Tako mi je žal. Ampak saj veš, da nihče ne sme izvedeti…"

"Prav."

Zdaj mi je moja vloga postala všeč; višal sem stave v igri, ker sem čutil, da bom zmagal. Stari je postajal živčen, začel se je bati, da me izgublja. Moja moč nad njim je ponovno dobila zagon.

"Grem lahko s tabo gor?" Prvikrat.

Skomignil sem, se odlepil od avta: "Prav."

V stanovanju se je zabrisal vame, me začel divje objemati, poljubljati, gristi. "Moje sonce. Moj angel," je zasoplo mrmral. Odzival sem se, ampak obotavljivo in počasi, nezaupljivo. Kot bi mu s telesom še zmeraj govoril tisti: prav. Padel je na kolena pred mano, zelo ponižno. Še vedno sem se vedel oklevajoče.

"Antoni. Antoni, moja duša, moje telo… Kako naj ti še bolj dokažem, da te ljubim?"

Šel sem na vse. Rahlo sem se odmaknil: "Hočem, da mi daš tole stanovanje." Niti pogledal ga nisem.

"Ampak Antoni!" za trenutek je dvignil glavo in me pogledal navzgor. "To je za sina…" je zajecljal.

"Prav." Prvič sem mu vrnil pogled, ki je nadaljeval njegov stavek: ki ga ljubiš bolj kot mene, ne res? On je tvoje meso in tvoja kri, jaz pa sem samo… tipček za nategnit.

Dolgo sva se gledala naravnost v oči. Pustil sem, da je moj pogled postal mehak, voljan, poln želje, a hkrati žalosten, izgubljen, brezupen. Njegove oči so zvenele najprej proseče, nato ljubeče, in naposled vdano, odpovedujoče. Bila je pohotna, živalska potreba proti trdnim družinskim vrednotam. Samo za hip je pomislil na dolgo, prazno prihodnost, iz katere me je izgnal - in jih izdal. Nevidno sem si oddahnil. Zmagal sem.

Zdaj je on rekel: "Prav." Zelo tiho, zelo poraženo. Še z očesom ni trenil. Moral se je že prej sprijazniti s tem (dotlej je bila to črta, ki je zame ni hotel prestopiti). Potem sem mu pustil, da je storil, kar je pač storil.

Popoldne je bilo stanovanje prepisano na moje ime (podpisano s tresočo roko). Ko mi je prinesel papirje, sem se mu peklensko zarežal, jih raztrgal in vrgel čez ramo, da jih je veter raznesel po parku, v katerem sva se dobila. Zmaga je bila slastna – lastnina pa breme, ki mi je v tistem trenutku ni bilo preveč mar.

"Nočem ga," sem rekel. "Če mi daš to – s čim te bom sploh še lahko krotil?" V očeh se mu je nabralo toliko poželenja, da sem mislil, da si me bo moral vzeti kar tam. Ampak v temi parkirne hiše čisto zraven je nabijal kot še nikdar prej.

"Pa si mu le pomenil največ od vsega… In samo to ti je bilo važno, kajne?" je vprašal Rimbaud komaj slišno, ko sem končal. Kot da si deliva neke občutke, pizda.

Halo?! S tem Verlainom se mu je čisto odpeljalo.

(se nadaljuje)