Spomini na prihodnost, prvi del

(prejšnja epizoda)

Takole je bilo:

V zasebno življenje starega nisem imel vstopa. Imel je svojo družino in svoje prijatelje in daleč proč, nekje čisto na robu in na skrivaj sem bil jaz. Na smrt se je bal, da bi kdo morebiti samo pomislil, da je peder. In pri vsem tem si je predstavljal, kakšen car je, ker ima keš (seveda je denar bil glavni faktor, drugače ne bi šel z njim, nisem pa bil od starega odvisen). Tako sem se odločil, da mu dam lekcijo.

In sem se zvečer prikazal v prestižni restavraciji, kjer je v 'najožjem krogu družine' praznoval svoj rojstni dan (že prej je imel tudi mega party za svoje frende, kjer se kljub vsaj sto povabljenim angel Antoni ni smel materializirati niti v sanjah. Malo sem mu najedal zaradi tega, ampak bolj za umetniški vtis. Mislim, bila je idealna priložnost, da pokažem kanček ljubosumnosti, čeravno nisem bil. Prav dol mi je viselo, s kom žura brez mene, šel sem drugam ali s kom drugim.). Pojavil sem se z nadvse šarmantnim moškim (kakih petintrideset let, visok, blond, zelenih oči, trdega pogleda, popolne postave, eleganten), ki si me je zelo želel in mu je bilo prekleto malo mar, če ga kdo vidi z menoj. Peljal bi me tudi v nebesa, samo da me spravi med rjuhe. Ah, te omamne zatreskanosti vame…

Najina mizica je bila natanko nasproti tiste, kjer je čemel stari (dobesedno čemel, saj je samo prebledel, ko me je zagledal, in potem pretežno ni počel drugega kot opazoval mene). Razkrival sem se v svojem najočarljivejšem in najzapeljivejšem elementu (vendar strogo kontroliranem) in tipa zraven mene je kar privzdigovalo. Videl sem, da se je staremu mešalo od ljubosumja, pa je moral na debelo hliniti srečo, prijaznost in zadovoljstvo, čeprav mu je para kar puhtela iz ušes. Precej na glas sem recitiral odlomke iz Ribiča iz Suqueta (ki je zame ena najlepših ljubezenskih pesmi na svetu) in stari, ki je poznal moj odnos do poezije, je zaključil, da tipu s tem poklanjam svojo ljubezen. Totalno je popizdil. Prinorel je za mano na stranišče, kjer sva se kratko in silovito sporekla. Vrgel mi je naprej, da sem prasec prvega razreda, jaz pa sem mu zabrusil, da lahko fukam, kogar me je volja, ker nima nad mano nobenih družinskih pravic. Prepiri so ga v bistvu vzburjali in že so se na njegovih ustnicah razcvetali poljubi krivde in kesanja. Ah, sem menil sarkastično, gospod bi podiral (najprej se mi je zareklo – pobiral, mater sto – a sem se še pravočasno ujel in se naredil, kot da je šlo za namerni kiks) tipčke po vecejih? Grobo sem ga zavrnil, s temnim pogledom: "Pust me pr mir. Pejt kamr češ. Sam zgin." (zelo narečno govorim le, kadar se pretvarjam, da se me kaj globoko dotakne. Saj v resnici se me ne, prav nič.). Mrtvaško bled je šel ven.

Do koncu večerje sva si z mojim spremljevalcem izmenjavala erotična sporočilca in risbice na prtičkih, se smejala (jaz še posebej glasno in zvonko, kot pesem) in se pri tem na skrivaj dotikala (tole na skrivaj je bilo kakor za koga. Staremu, ki je vedel, kako mora prežati name, seveda ni nič ostalo skrito). Odšla sva, ko je bil stari pri poobedku (naročil je sladoled z vročimi višnjami, moj najljubši, potem pa ga ni niti pogledal). On me je objel okoli ramen (pustil sem mu, da se je s prsti komaj opazno poigraval z mojimi lasmi, ki so mi padali na tilnik) in jaz sem položil roko na njegova ledja, pretvarjajoč se, da sem malo preveč vsut. Da bi še dodatno začinil svoj nastop, sem se pred vrati, natanko pod budnim pogledom starega, svetovno zalizal z njim – pohlepno, strastno, obupano. Seveda so te pohotne igrice ugodno vplivale na moje razpoloženje. Tudi sam sem si ga poželel, na vsak način, in zelo sem užival v trenutkih, ko sva se tako nagajivo zbliževala.

Noč je bila… vrhunska.

(se nadaljuje)