Pariz, april 1872

(prejšnja epizoda)

Xavier, ki je samega sebe oklical za pesnika, se mi je kot tat hinavsko priplazil za hrbet. Bilo je nekaj dni kasneje, na Place Pigalle (Cluny?). Debata, neznosna in smrdljiva kot stara črevca, se je vlekla o neki bedni besedni zvezi neke bedne pesmi nekega bednega pesnika. Čisti horror. Rimbaud bi gotovo že ušpičil kakšno svojo. V takih trenutkih si ga skoraj moral pogrešati. Verlaine ga je, zagotovo. Izraz na njegovem obrazu je bil izgubljen v lepših dneh.

Do mene je imel X. dvoumen odnos. Obnašal se je visokostno, kot da je kaj več od mene. Delal se je, da me prezira, a sumil sem, da sem mu všeč. Večkrat sem ga zalotil, ko se je na skrivaj oziral po meni iznad kozarca absinta. Če sem ga začel gledati nazaj, je takoj spustil pogled in se pretvarjal, da je grozno zaposlen s pitjem. Veljal je za divjega in bohemskega, a ni bil. Kar je bilo pri Rimbaudu resnično, je bilo pri njem ponarejeno. Po značaju je bil rit. Mislim, da mu ne bi dal niti, če bi bil bogat. Tega vpletanja čustev nisem maral. Če hočeš hladnokrvno furat lajf, tako kot jaz, je razvijati osebni odnos smrtno nevarno. V Ljubljani je bilo življenje enostavno: ali sem bil v tipčka zatreskan (redko), sem si ga zaželel (pretežno), dal za keš (pogosto) ali pa ga nisem jebal (večinoma). Prav gotovo se pri tem nisem spraševal o značaju. Tukaj pa… kot da se je vse moje življenje vrtelo okoli Rimbauda, ne okoli mene.

Premogel je vsaj toliko literarnega okusa, da se mu je pogovor uprl. Bi raje zajebaval mene ali kaj.

"No, Antoine," je spregovoril ravno prav glasno in me prežeče gledal. "Kako kaj Charleville?" (Hvala, Nouveau, da si moj potep spremenil v novico leta). Pesniki so napeli ušesa kot tercijalke na ljubljanski tržnici.

Mater, Rimbaud, kako neki si zdržal s temi kreteni? Toliko nizkotnosti, toliko majhnih podlosti… Še malo, pa se ne bom več čudil, da si spizdil v Afriko, za vedno. Še malo več, pa bom tudi jaz.

Počasi sem doumeval, zakaj so (bodo? sranje, to sosledje časa!) tako ledeno in brez besed odjebali Rimbauda in njegovo Obdobje v peklu. Razžrti od zavisti. Smrtno ranjeni zaradi lastne impotence, pesniške in dobesedne. Užaljeni v dno svojih sfukanih neznatnih malomeščanskih dušic lažnih čednosti.

Ni važno, kaj bluzijo čistuni - bil sem tam in sem čutil, kako je vibriralo okrog Rimbauda. Meni ni bilo treba pesmic, polnih prikritih in odkritih namigov, risbic in karikatur ali pikantnih zgodbic... Vem, kdaj se moški zagreje za moškega in jasno mi je bilo, da ga obkrožajo tipi, ki se radi dajejo dol s tipčki. Njegova mladost, lepota, nadarjenost so zastrupljali kri močneje od absinta. Bohemski Pariz je bil krepko nadelan od njega. In hkrati pritajeno čakal, da bo zletel v blato. Ker samo njegove pesmi so bile umetnost (in morda, malo, Verlainove). Ker samo on si je dovolil resnično živeti tisto, kar so oni počeli v mehkem zavetju črnih noči in praznih lun (in kasneje, stisnjeni v primež varljive morale, zanikali vse). Skrivoma so uživali v nasladah svojih moških teles, ampak samo Rimbaud je bil sposoben zjutraj uleteti v kavarno in na ves glas izjaviti: 'Tako sem sfukan, celo noč sem se dajal dol z…, čisto sem sesut.' (pri čemer smo vsi vedeli, da ni imel v mislih Verlaina). Seveda mi je jasno, da je bilo vmes veliko provokacij, igranja - a saj igra pogosto ne le, da odseva resničnost, ampak jo celo presega, je pomembnejša od nje same. In ta igra pri Rimbaudu v nobenem trenutku ni bila poza, ampak je prihajala globoko iz njega samega. Biti (pre)drzno na robu, upirati se vsemu - to je bil tedaj Rimbaud. To vem (bil sem mu podoben – če bi k temu primešali še zabavo, bi dobili formulo zame – le da jaz nisem bil pomemben).

In tako so mu (naj zapišem prijatelji? ali nisi z njimi zvezan, na življenje in smrt, na vse veke vekov? - zato jih nikdar ne bom imel) neke jeseni 1873 v vsej svoji velikanski primitivni majhnosti zmagoslavno obrnili hrbet. In s tem najbolj ponižali sebe, za vedno. Edino Verlaine – čeprav iz sebičnih razlogov, bi rekel – najbrž ga je zares imel rad, do konca (v čem, mater mu, je bil Verlainov čar, sem nameraval odkriti - ga preseči? Ker mi je bilo še vedno pomembno, da bi pisal naprej.).

Je bilo možno – v resnici, mislim – razumeti Rimbauda? Dražesten izziv, res.

"Šla sva v Roche," sem rekel sladko. "In prespala tam." Upal sem, da mu bo nesramnost zavezala jezik. Pa mu ga ni.

Nagnil se je k meni in mi zašepetal na uho (tokrat tako, da ga Verlaine ni mogel slišati): "In kako je bilo spati z njegovo (tu je z glavo diskretno pomignil proti Rimbaudovemu ljubimcu) ljubko kurbico, njegovim… Ribaudom?" Strup je bil nezgrešljiv.

Ribaud?! Ljubka kurbica?! Ti jo bom že dal, kurbico! Kar kri mi je zavrela. Moral bi ga mahniti, ampak obstajajo tudi bolj prefinjena maščevanja. Poleg tega nisem ravno pretepač.

Če me kdo žali, si tega ne jemljem k srcu. Njegov problem. Za mnenje drugih se mi jebe že od nekdaj. Xavier pa se je spravil na Rimbauda. Ki je bil neskončno boljši pesnik od njega. Ki je edini daleč naokoli imel značaj. Ki ga ni bilo tukaj, da bi se lahko branil sam.

Temu napihnjenemu pisunu bo treba dati lekcijo. Tako, ki je zlepa ne bo pozabil. Ki mu bo za dolgo časa zradirala vzvišeni nasmeh z obraza. Zakaj pa ne? Pa dajmo, Antoni. Prvo dejanje.

"Božansko," sem zašepetal nazaj in si nadel demoničen nasmešek. "Všeč so mi tipčki, veš." X. je globoko zajel sapo. Malo sem ga pa le šokiral. In očaral. Valovi, ki so v tem trenutku zaplivkali okrog njega, so bili nezgrešljivi.

Tedaj je Verlaine za sosednjo mizo divje vstal. Stopil je k meni in me grobo prijel za zapestje. Ni me mogel, od vseh tipov edino mene ne.

"Parklje stran od Rimba, pofukelj."

"Daj, skuliraj se malo, stari," mi je ušlo. "Od človeka, ki lahko napiše 'Il pleure dans mon coeur, comme il pleut sur la ville', pač ne bi pričakoval tako vulgarnih besed."

Če pomislim, da mi je (bilo?) nekaj njegovih pesmi res všeč…

"Od kod… hudiča… ti verzi… tebi?" je zajecljal in prebledel.

Vedel sem, da sem zajebal, še ko sem jih izgovarjal. Romances sans paroles tedaj še niso izšle.

"Od Rimbauda," sem se zlagal hladnokrvno.

"Lažnivec," je zaškrtal z zobmi. "Rimbaud ti jih nikoli ne bi pokazal brez mojega dovoljenja." (Imel je prav, prekleto.).

"Kar vprašaj ga," sem izzivalno vztrajal v svoji laži. Bil sem prepričan, da ga ne bo. Preveč strahopeten je bil za resnico.

"Gotovo si spet brskal po njegovih stvareh. Kot takrat na vlaku. Morda si celo kaj ukradel? Morda bi bilo treba preiskati tvojo sobo?" mi je zabrusil.

"Verlaine. Morda bi bilo treba tebi zavezati jezik." Besede sem izgovoril počasi, preteče. Tip mi je šel pretežno na kurac že v Total Eclipsu, v živo pa v celoti. Pa kaj bi rad, mater? Danes Rimbaud, jutri Matilda, pojutrišnjem ves svet?

"Dobro me poslušaj, ker se ne bom ponavljal. Vem, da porivaš Rimbauda, zato prekleto lepo utihni in zadrži svoje grožnje zase. Sicer boš imel ti opravka s policijo. Nič ne skrbi za Rimbauda, njega bom zaščitil." Za trenutek sem ukrivil ustnice v droben preteč nasmešek. Iz žepa sem potegnil francoski potni list in mu pomahal z njim pred nosom. "Ne misli, da tega ne morem. Če sem prišel od daleč, še ne pomeni, da sem idiot, veš. Kako, misliš, sem prišel do tega? Preprosto znam prave ljudi pritisniti na pravem mestu. Sicer pa kar obdrži svoj dragoceni zaklad. Dokler ga boš lahko, je tvoj."

"Za vedno je moj!" je zatulil nazaj.

Ironično sem privzdignil obrv: "Si prepričan?" in se nameril ven, ne da bi pričakoval odgovor. Ga tudi ni bilo (se tudi on ni preveč maral tepsti, očitno).

Pri vratih sem se obrnil. Ujel sem Xavierjev pogled in se mu kar najbolj očarljivo, angelsko nasmehnil. Znižal sem glas do zamolklosti. Drugo dejanje.

"Xavier … bi me spremili v gledališče? Loža gospoda de… mi je na razpolago, kadarkoli želim." Glas mi je zanihal med grlenostjo in hripavostjo.

X. je debelo požrl, ne da bi odgovoril.

Pustil sem, da mi je nasmešek na obrazu počasi zamiral. Zazrl sem se vanj skozi napol priprte oči in svoj pogled čisto narahlo poželjivo zastrl.

"X.?" sem zategnil.

"No, pa grem," je rekel z nekakšno kljubovalnostjo v glasu. "Tako ali tako sem nameraval oditi."

Zadnje dejanje.

Nekaj ulic naprej sem se ustavil. Brez besed sem pritisnil Xavierja k steni neke hiše in ga začel poljubljati. Prav nič nežen nisem bil, hotel sem ga na hitro vzburiti. Kmalu mi je začel odgovarjati na poljube. Umetniški vtis ni bil preveč dober - pomanjkanje izkušenj pač. Pa tudi nič kaj ni bil vreden greha.

Seveda vem, kako moram pristopiti k nekomu, s komer se hočem na hitro dati dol (majhen užitek, velik denar, recimo), da me poželi asap. To, da on ni imel pojma, kako naj mi odgovarja, je samo olajšalo moje delo. Vzvišeni X. brez veliko izkušenj je podlegel v nekaj minutah.

"Xavier …" sem zašepetal navidez pohotno, "si me želiš?"

"Mhm…" je zamrmral željno. "Antoine…"

"Ime mi je Antoni." Trd je postajal samo moj glas.

Odzval se je takoj. Poželenje mu je odmevalo v glasu: "Antoni." Kako nepotrpežljivo.

"Povej mi," sem mu ukazal. "Hočem slišati besede."

"Želim si te, Antoni. Bog, kako si te želim…"

"Še," sem pritiskal nanj. "Še."

"Oh, ljubim te, Antoni," je zašepetal poraženo.

Glej, glej, ne samo zatreskan, celo zaljubljen, sem se posmehnil sam pri sebi.

"No, jaz pa tebe ne," sem rekel hladno, ga izpustil in odšel.

Tak sem pač bil.

Noro sem bil vesel, ko se je kasneje Rimbaud nasmejal do solz, ko sem mu pripovedoval o tem.

(se nadaljuje)