Pariz, začetek julija 1873

(op.: rokopis je Rimbaudov; iz enega redkih ohranjenih pisem Verlainu. Poslal ga je iz Londona v Bruselj, 4. julija 1873)

(prejšnja epizoda)

Še nekaj dni je manjkalo do streljanja v Bruslju, ki je nekoč dokončno spremenilo Rimbaudovo življenje. Zdaj sem bil prepričan, da se bosta z Verlainom slej ko prej spet našla, ljubila, se zapuščala in ostajala skupaj, če do tega ne bo prišlo. Obdobje v peklu morda ne bo čisto enako, a z Verlainom ob strani bo povzdignjeno na mesto, ki mu gre. Tedaj ne bo nehal ustvarjati. Ves svet - preteklost in prihodnost - bo končno prav.

In jaz? Moja vloga se je vse bolj jasno izrisovala. Nisem prišel, da bi zaradi mene začel spet pisati, ampak da ne bi nehal zaradi Verlaina. Pozerska misel, ki sem se ji v Ljubljani še napol posmehoval, je postajala vse bližja, vse bolj vabljiva. Odšel bom v Bruselj in se postavil med njega in kroglo, ki jo bo vanj izstrelil Verlaine, nato pa umirajoč izginil – dobesedno - v prihodnost. Skrivnost ju bo le še bolj povezala in se na koncu spremenila v satenaste, temne, blago otožne sanje pesmi. Ene, morda dveh.

Bedno življenje, bedna smrt (za koga si sanjal slavo, bedak?).

Malo sem bil pa vseeno žalosten. S toliko tipi sem se dal dol, pa se nikoli ne bom ljubil s tistim, v katerega sem se zatreskal najbolj od vseh. Kakšna ironija, mislim.

V Parizu sem vstopil v svoje stanovanje in svet se je postavil na glavo. Na delovni mizi me je čakal kup pisem. Pisavo bi prepoznal kjerkoli, kadarkoli. Tudi slep in v temi. Rimbaud. Spomnil sem se prejšnjih odsotnosti, ko sem po nekaj dneh zatonil v pozabo. Hlastno sem segel po njih.

o, Antoni... nazaj v Londonu... pošiljam ti nekaj pesmi... Paul odhaja... na poti v Roche via Pariz... pravijo, da te že dolgo ni nihče videl... kakšne hudičeve rovte na koncu sveta, tale Charlestown (sranje, sranje, sranje, etc.)... crknil bom od tega prekletega dolgsranja... pišem, a ni lahko, tu se ne dogaja NIČ... Paul pride in gre, kot zmeraj... Kje si? D. se je vrnil iz Pariza: 'izginil je, Rimbe'... vračam se v London, s Paulom... grozno je... Paul žlampa ko žolna, že navsezgodaj (veš, da sovražim to)... prepirava se, kar naprej... Paul se bo 'spet vrnil k Matildi, tokrat za zmeraj' (kot vsakič?)... in kam, hudiča, naj grem jaz... od tebe ni glasu... nekoč se bom preprosto izgubil nekje v daljavi in VSEM bo TAKO ŽAL... Paul je neznosen... jaz pa ga ponižujem, vsak dan bolj... včasih ga sovražim... pišem, a drugače kot prej... všeč ti bo, boš videl... v kateri pekel si se pogreznil, Antoni, fuck you... neskončno sem utrujen in lačen tvoje bližine... nekega dne te bom držal v naročju, prisežem...

Tu sem nehal brati. Proti svoji volji sem se nasmehnil. Morda pa nisem edini, ki sem odkril zatreskanost v odsotnosti. Pograbil sem pisma, jih stlačil v žep in stekel na ulico. Železniška postaja. Pas de Caais. White cliffs of Dover. Med potjo sem prebiral Rimbaudova pisma, znova in znova, se smejal in jokal hkrati. Mislim, da sem jih na koncu znal na pamet.

(se nadaljuje)