Bruselj, julij 1872

(prejšnja epizoda)

Rimbaud in Verlaine sta sedmega julija čisto v svojem stilu odšla iz Pariza. Od Rimbauda sem po pošti prejel karikaturo (izmaknil jo je Verlainu) in smešno zgodbico iz Arrasa, kjer ju je zaradi obešenjaške lumparije v kavarni prijela policija. Na smrt sem se narežal njegovi pripovedi. Za hip sem pomislil: kako bi se midva znala zabavati! Potem sem se zmračil in zavrgel misel na to. Zdaj je bilo Verlainovo leto in obljubil sem si, da ga za teh nekaj srečnih dni ne bom prikrajšal. Mogoče mu drugih ne bom mogel dati nikoli.

Prispelo je še nekaj pesmi (bile so tako lepe, da so me oblile solze, ko sem jih bral), priloženih kratkim pisemcem, in konec. Kot bi spočetka še mislil name, potem pa bi zdrsnil iz njegove zavesti.

Odločil sem se, da bom tudi jaz odpotoval. Po dolgem razmišljanju in pretehtavanju sem sklenil, da se bom hkrati z Matildo odpravil v Bruselj. Ravno pravi trenutek za še malo zbližanja z Rimbaudom. Konec koncev sem prišel sem, da zmagam.

Matilda ni imela pojma, kdo sem, in z lahkoto sem ji sledil do hotela, kjer se je nastanila, da v vsem svojem sijaju pričaka nezvestega soproga. Sprehodil sem se do pošte in v zanemarjen penzion, kjer sta bila nastanjena pesnika, Rimbaudu poslal brzojavko (edino, kar sem iz svojega časa zares pogrešal, je bil mobič. Kar bral sem Rimbaudove sms-je.): "Matilda v Bruslju prišla po Verlaina poljub Antoni."

Odkar sem mu ukradel tisti presladki sadež v Charlevillu, sem tako vedno zaključil svoja sporočilca Rimbaudu.

Proti večeru sem se počasi odpravil proti njunemu hotelu. Nisem bil povsem prepričan, če ravnam prav, ampak vsaj nekaj se je dogajalo. In delovanja sem bil v tistem trenutku potreben bolj kot ljubljenja, mislim. Najbrž sem odraščal ali kaj.

Rimbauda sem našel v sobi, ob skoraj prazni steklenici cenenega vina. Prva, že prazna, je razbita ležala ob steni, ko jo je v jezi zalučal vanjo. Divje je preklinjal, s čistim ardenskim naglasom, in čeprav mi psovke niso ravno španska vas, kaj dosti več kot stara svinja in stara pizda nisem razločil. Z nožem si je narahlo drsel po dlani, po zapestju, spet po dlani. Obraz je imel mračen, usta prezirljivo stisnjena, pogled pariško moder. Zunaj se je začelo temniti in najini senci sta se na steni zlovešče prepletli v pošastno podobo. Kot v senčnem gledališču.

Spil sem požirek ali dva in brez besed sedel na posteljo. Kaj pa naj bi tudi rekel?

"Kurac, Antoni, ne kradi, če ti je življenje drago, razen, če nimaš še kakšne na zalogi."

"Bom šel iskat, ko bo zmanjkalo." Hotel sem biti hladen kot običajno, pa mi nekako ni zneslo. Smuknil sem dol po pijačo.

Ko sem se vrnil, je v tišini pohlepno pil, v dolgih, žejnih požirkih. Še druga steklenica je končala zabrisana ob steno.

"Ubil bi ga, Antoni," je rekel s hripavim glasom, "če bi bil zdajle tu, prisežem, da bi ga ubil."

Potem, čez nekaj časa, s kljubovalno užaljenostjo: "Brez besed, Antoni. Ali si pesnik, ki mu zmanjka besed, zasluži življenje? Odplazil se je tiho kot hijena, jaz pa naj tukaj crknem?!"

"A veš, kaj mi gre najbolj na kurac?" je zatulil čez trenutek in nadaljeval z ubitim glasom: "Malo Matilde. Ko se naveličamo, vzemimo še malo Rimbauda. Ko postane preveč zahteven, pa spet malo nedolžne mile ženičke..."

Glas mu je dobil grenak prizvok: "Pustiti vse? Iti za njim? Je vredno? Spet se bo ponovilo, kajne?"

Oh, da… večkrat, lepi moj pesnik.

"Vem, kje sta," sem odgovoril odsekano. Prisežem, da bi ga najraje vzel v naročje. Le redko čutim sočutje – vse prevećkrat sem že doživel, da ga ljudje izkoriščajo za doseganje svojih majhnih umazanih ciljev. Usmiljenje sovražim še bolj, ker ponižuje tistega, ki se ti smili. A Rimbaudova ranljivost je bila pristna in zanj mi je bilo hudo.

Spet je dolgo pil. Potem me je nenadoma potihoma vprašal: "Kako je bilo prvikrat, Antoni? Ti je bilo lepo?"

In tam, v tisti umazani luknji sredi Bruslja, sem mu začel pripovedovati. Kako sem vse življenje preživel po sirotišnicah in domovih. Kako sem se zavedel, da sem gej. Kako sem se zatreskal v Lepega Lojzeta, ki je bil zame pri mojih petnajstih sanjski tip. Kako sva se v temnih nočeh plazila iz postelje in se dajala dol na skretu. Kako naju je pridih nevarnosti še dodatno vzburjal. Kako sva se včasih v temi kina (rekel sem gledališča) držala za roke ali pa z dlanmi drsela drug po drugem in se dražila do neznosnosti. Kdor je prvi odnehal, je izgubil. Kako se je pred drugimi fanti do mene vedel naduto, jaz pa sem mu vračal tako, da sem se pred njim spogledoval z drugimi (medlel je od obupa, če sem šel s kakšnim, pred njegovimi očmi). Ko je polnoleten moral zapustiti dom, je odšel, ne da bi se še kdaj obrnil in pogledal nazaj. Jaz sem skomignil z rameni in si šel kupit oglasnik.

"Ja, prvikrat pa mi je bilo lepo. Lepi Lojze je dobro vedel, kaj dela."

Rimbaud mi ni odgovoril naravnost. Vstal je, začel hoditi gor in dol po sobi in recitirati svojo pesem o izdanem srcu. Proti koncu je legel poleg mene na posteljo, brezizrazno strmel predse in njegov glas je postajal vse bolj hladen, brezbarven. Kot da govori o čisto nekom tretjem.

Nisem je poznal od prej, ne ozadja, ki je pripeljalo do nje, ampak v trenutku mi je bilo jasno, kaj se je zgodilo. Kako so ga prizadeli. Kako so ga ranili. Res, da se dajem dol tudi za keš, ampak zapeljati tipa in spati z njim mi je vedno pomenilo nekaj lepega. Še nikoli se mi ni zgodilo, da bi me kdo imel proti moji volji.

Ničesar nisem rekel. Samo presedel sem se, ga objel okoli ramen in si položil njegovo žalostno glavo v naročje. Mu dahnil čist, angelski, aseksualni poljub (jaz, zavrženec zadnjega kroga pekla).

"Žal mi je, Rimbaud," sem rekel nazadnje.

Poskusil se je nasmehniti, da bi me potolažil. On! Mene! Samo še kdaj naj kdo izjavi, da ni imel srca, pa mu bom zavil vrat brez pojasnila.

"Razumel si, ali ne? Ti od vseh, edini. Pa pravijo, da si poln arogantnega cinizma! Antoni." Izrekel je moje ime kot bi bilo jagoda s čokolado. "Nekje na dnu svojega srca si dober. Vem."

Nežno je povlekel z roko preko mojih las: "Mogoče sem tudi jaz, kdo ve? Če me prizadene in boli?"

Dober! Še nikoli mi ni nihče rekel, da sem dober. Oslarija. Na drugi del izjave sem prikimal v odgovor. V tem trenutku je bil potreben potrditve, kot si potreben poljubov, ko se, ves zatreskan in začaran, začenjaš ljubiti. In še res je bilo.

"Niso bili komunardi, ampak ona druga svojat. Ko sem jo napisal, sem jo poslal Izambardu v Douai. Posmehoval se ji je. Paul je rekel, da je patetična. Zato mu nikoli nisem mogel povedati. Vseeno sem se mu predal. Postal ves njegov. On ves moj. Potem pa gre in me izda, tiho, umazano, kot da sem gobavec, ki ga lahko vsak kamenja do smrti."

Čaša opojne grenkobe, ta tvoj Verlaine. Ali grenke opojnosti?

Rad bi ostal tu. Rad bi ostal pri njem. Rad bi ostal z njim. Ampak nisem še znal zaključiti svoje zgodbe. Njegove zgodbe. Najine zgodbe?

"Verlaine bo jutri na vlaku za Pariz," sem rekel, bolj trdo kot sem hotel.

"Kako veš?" je vprašal nezainteresirano.

"Pač vem. Z Matildo. Vračala se bosta domov, da se spet združita. Ali ne bi bilo fino, ko bi bil tudi ti tam?"

Zdaj je malo oživel: "Da ji ga speljem?" Vznemirjenje ga je vidno prevzemalo. Oči so se mu zasvetile: "Da ji ga speljem pred njenimi očmi?"

Začel se je na ves glas smejati. "Da ji ga speljem, direktno izpred njene male umazane pičkice?"

Poljubil me je na lice. "Čudež si, Antoni. Rad te imam (izrečeno v afektu, BTW). Kaj bi počel brez tebe?"

Isto, sem pomislil s pomilovanja vrednim obžalovanjem. Samo ta noč bi bila morda malo bolj samotna, na hodniku hotela, kjer Verlaine natepava svojo ženo.

(se nadaljuje)