Fantazija (?), II.

(prejšnja epizoda)

Nikoli ne zapeljuješ mene, Antoni, je rekel s kar najslajšim glasom.

Zelo sem se zadrževal: Ne.

Kako to?

No, to pa je vprašanje, mater ti. Kaj, kurac, naj ti odgovorim?! Si želiš, da bi te? Ker mi ne rečeš, da te lahko kličem Rimbe? Ali kaj?

Skomignil sem z rameni. Se nazadnje poskusil izvleči z njegovim: Čakam.

Zasmejal se je: Moje besede govoriš. Malo pomolčal.

Na kaj? je vprašal naposled.

Na tisto, kar se mora zgoditi.

In kaj se mora zgoditi?

Zgodovina.

Kakšna zgodovina?

Boš že videl. Skušal sem se skriti za brezskrbnim smehljajem, kot da trosim neumnosti, tjavendan.

On pa: Potem ni zato, ker me nimaš nič rad?

Ne, ni, lepi moj pesnik. (Tega, vem, nisem izrekel na glas.)

Morda sem potem vstal, mu divje razmršil lase in zbežal ven, v sneg.

(se nadaljuje)