Fantazija (?), I.

(prejšnja epizoda)

Povej mi nekaj... Si srečen s Paulom?

Srečen? Pogledal me je, kot bi začel nenadoma govoriti slovensko.

Skomignil je z rameni: Ne vem. O tem se ne sprašujem. Ne razmišljam o čustvih. To ni pomembno. Razmišljam o čutih. Moram biti videc, če hočem biti največji pesnik? Ali gre pot... čisto drugam? Samo poezija je važna. Saj to veš. Antoni, je dodal, kot bi me hotel prijazno okrcati.

Misliš, da bi te lahko kaj odvrnilo od tega, sem vprašal, za odtenek zamolklo.

Zasmejal se je: Od ustvarjanja? Ne. Nikoli, je rekel prepričano.

Kaj pa, če bi se vsi obrnili proti tebi? Drugi pesniki, mislim. Če bi, recimo, napisal knjigo, pa se nihče ne bi zmenil zanjo?

Ne jebi, je rekel naveličano. Stavim glavo, da je pomislil: to je nemogoče. Drugi ne pomenijo nič, je dodal.

Si prepričan? nisem odnehal.

Pa kaj je zdaj to? je vzkliknil razdraženo. Policijsko zaslišanje? Vedno je pizdil, ja.

Samo zanimalo me je, sem odvrnil nedolžno.

Rimbaud se je obrnil na trebuh, se naslonil na komolce in me pogledal v oči: Antoni (vedno mi je bilo všeč, kako je znal izreči moje ime). Zapomni si – za zmeraj: nehal bi samo, če ne bi imel več ničesar povedati. Samo takrat. Nič drugega me ne more ustaviti. Nič.

Kako se motiš, dragi moj, sem pomislil. Kako se motiš! (Ali pa tudi ne? mi je zakljuvalo v srcu.). Postal sem kar malo otožen. Še vedno pa mi ni bilo jasno, kakšen je (bo? bi moral biti?) pri tem Verlainov delež. Ali si zaradi njega izgubil vero v svojo moč, lepi moj pesnik?

Tvegal sem še eno vprašanje. Citat sem ukradel iz Total Eclipsa: Kaj pa Paul? Ko si bosta dala vse, kar si lahko, se bosta razšla in šla dalje vsak svojo pot?

To, dragi moj Antoni, je rekel in me hladno pogledal, pa te prav nič ne briga.

Sranje. Spreminjati preteklost je bilo bolj zapleteno, kot sem si predstavljal.

Ampak verjetno da, je dodal po kratkem premisleku. Ne vidim razloga, zakaj bi tedaj še ostala skupaj.

Kaj pa ljubezen? se mi je zareklo.

Ne me drkat, Antoni.

(se nadaljuje)