Roche, december 1872

(prejšnja epizoda)

Ponoči se je k meni pritihotapil angel - pravi ali padli, kdo bi vedel - čutil sem le, da se je nežno spustil nad moj obraz in me čisto narahlo s krili oplazil po licu.

Zjutraj me je na nočni omarici čakalo sporočilo. Suho, hladno, podpisano z R.: "Antoni. Potujem v London. Moram. Paul hudo bolan."

Naj crkne, pizdun!

Kamorkoli je šel, sem šel za njim. Moral sem. Le kdo za kom, mater sto. Ali ni bil v Izpovedih nore device vsaj košček Rimbaudovih lastnih občutij, ne samo projekcija Verlainovih, sem se spraševal. Ne danes prvikrat.

Totalno razpizden sem se vrnil v Pariz. Seveda sem vedel, da se je vse to moralo dogajati, a bil sem skrajno razkačen, opazujoč Rimbauda, kako se kot lutka na vrvici pokorava Verlainovim muham: odidi – pridi – zbogom – vrni se – jebi se...

Jebi se, Antoni.

(se nadaljuje)