18.2.13

Ljubljana, pozimi


Spet ni pa ni bilo avtobusa. Stal sem na zadnji postaji kot kreten in zmrzoval. Po mojem je bilo zunaj najmanj petdeset stopinj Celzija. Minus, mislim. In mene je zeblo kot sto mater samo zato, ker sem si vtepel v glavo, da ne bom navlekel nase nekakšne sibirske mode, temveč bom fantomsko čeden, ko bo črn bmw ustavil na črnuškem P+R-ju in bom smuknil noter v ogrevano usnjeno zavetje. Misel na to, da sem premagal mraz, bo dala mojemu telesu občutek zmage in mojim očem mešanico zmagoslavnega in prezirljivega pogleda do tistih na toplem. Od katerega bo starega kar zvilo. Potem se bom kakor po naključju z roko znašel na njegovem stegnu in če jo bom za nekaj trenutkov zavestno zadržal tam, bom kmalu začutil, kako obožuje mojo bližino.

V žepu kratke usnjene jakne pilotskega videza (darilo nekega drugega ljubimca, zaradi katerega starega včasih kar razganja od ljubosumnosti) mi je začelo prepevati I will survive. Mobič. Stari, fak. Za trenutek sem okleval, če bi se sploh oglasil ali naj ga pustim, da se še malo cvre na peklenskem ognju trapanja s tem, kje sem in kaj delam. Vedno misli, da se vdajam pregrešnemu nečistovanju. Včasih se res, ampak zmeraj mu pogledam globoko v oči in rečem, da sem samo njegov. Stari mi odgovarja, da me ljubi… Ljubi, ja. Pa kaj še. Ljubezen je abotna čustvena navlaka, bergla za nedonošene odrasle, ki ne znajo stati na svojih dveh nogah. Ampak mogoče bi ga pa lahko prepričal, da me pride iskat sem ali vsaj v mesto ali kam bližje, namesto, da izvajava te bedne skrivalnice. Torej sem izvlekel mobiča in se javil. Imel sem takega krasnega, ki je izgledal kot kak vesoljski komunikator. V temi je modro zasvetlikala številčnica, ko sem ga odprl.

"Antoni," sem se oglasil hladno in zamolklo (v sirotišnici so mi dali ime Anton. Daleč naokoli najbolj butasto ime. Kot bi prihajal iz leta 1700. Odkar pomnim, sem se dajal klicati Antoni (BTW: poudarek je na a-ju). In že dva meseca, od svojega osemnajstega rojstnega dne (približno), se tako imenujem tudi uradno.). Če ne bi včeraj skuril skoraj vsega denarja, bi mu mogoče celo rekel, naj se jebe in me ne bo. Saj morda to niti ne bi bilo tako neracionalno. Čez dan ali dva bi se priplazil k meni, pripravljen, da mi izpolni katerokoli željo na tem svetu. Kot jo pač lahko. Za slovenske razmere je bogat, ni pa nek brunejski sultan, mislim.

"Angel moj." Stari me je zmeraj obkladal s takimi nicki kot angel, ljubezen, duša… Totalno mimo, seveda, ker sem svetlobna leta daleč od tega. Imam valovite, vranje črne lase, ki si jih puščam rasti do malo nad rameni, in jeklenosive oči (barva nabrušenega rezila smrtonosnega bodala, ki zasije v boju na življenje in smrt), s katerimi prikrivam svoje misli pod dolgimi, gostimi, temnimi trepalnicami. Všeč so mi, ker se ujemajo z mojim značajem. Z žaljivko bi se še najlažje opisal kot zafukani egoist. Mogoče zveni hvalisavo, ampak to pač vidim, če se ozrem nazaj in pogledam na serijo pripetljajev, ki naj bi se imenovali moje življenje. Najbrž bi bil baraba, če bi se mi ljubilo biti zloben.

"Kje si vendar?" se je nestrpno oglasil. Če ga ne bi poznal do obisti, bi si morda mislil, da zveni hrepeneče, pa ne. Samo pohlep je, pohlep po mojem telesu. Rad mi je šepetal, da imam popolno telo, božansko telo, vredno Michelangelovega dleta (zakaj pa ne?). Enkrat sva šla skupaj v Firence in tisti David sploh ni slab. Vidi se, da je tip razumel moška telesa. V resnici sem lep – visok, vitek, skoraj popolnoma pravilnih, nežnih obraznih potez (na mojem obrazu pa se ves čas poigrava vsaj sled nedolžnega nasmeha, izza katerega neprestano nemirno preži poželenje (kvečjemu) padlega angela), čutnih ustnic, ki se rade poljubljajo, z malce lenobno, zapeljivo hojo in z ne najmanjšim igralskim darom, ki se razpenja od očarljive nesramnosti do okrutne zapeljivosti. To pa je bil tudi edini kapital, ki sem ga imel. In trudil sem se ga unovčiti po svojih najboljših močeh. Seveda bi se lahko tudi bolj, ampak v zibko mi je bila položena samo lepota, ne pa tudi pridnost.

"Pizda, ne jebi, stari," sem zlovoljno zaškrtal skozi zobe. Stari je imel rad, če sem bil vulgaren, in stavim, da je že vzdihoval po meni. "Pofukanega busa ni od nikoder in mislim, da me bo koooonec. A ne bi mogel enkrat privleči svojega kurca kam bližje in pokazati malo jebene dobre volje?!"

Mi je šlo dobro od rok, ne? Ja, jezik imam kar namazan. In besede obožujem. Njihov zvok, zven dotikov črk in presledkov med njimi, njihove skrite pomene, dvoumnosti, ki jih večina ne zmore zaznati, in so naslada za moje razvajeno uho. Igranje z njimi imam še rajši: naenkrat znam pasti v najbolj pocestno vulgarnost in takoj nato vzleteti do tako daljnih ozvezdij, da postanejo nevidna očem. Te nivoje stalno mešam med seboj, to je kot moje življenje (pridigarji mislijo, da je moj lajf podn, jaz pa v resnici križarim med tisočerimi sladkostmi sedmih morij). Ljudje so nenavadno presenečeni, včasih celo totalno šokirani. Kot da brez kurčeve šole ne moreš biti virtuoz jezika. Kvečjemu še prej (hej, ni čudno, da stari ob meni pada v vrhunske ekstaze. Bo treba pomnožiti želje, ha.).

"Angel moj," je ponovil z žalostnim glasom, ampak že sem slišal, da mu trepeta od želje, da bi bil čimprej z njim. Če bi prišel sem, po mene, bi to morda bila še večja zmaga kot če bi premagal mraz. Ampak ne, jasno. Njegova rit mu je bila važnejša od moje smrti.

"Saj veš, da ne morem." Čeprav mi je nonstop nakladal, da sem sonce njegovega življenja, duša njegovega bivanja, bi raje umrl na licu mesta kot se kje pojavil z menoj.

V poltemi sem naenkrat zagledal, da se mi čez polje približuje drobcena postava. V trenutku je pritegnila mojo pozornost. Videti je bil fant kakih šestnajstih, sedemnajstih let, droban, kratko pristriženih rdečih las. Oblečen je bil nekam nenavadno, čeprav ne neprimerno za tale zimski čas.

"Bus gre," sem se lahkotno zlagal v slušalko in zaprl mobiča. Mulc je v meni prebudil zanimanje. Pomislil sem, kako sem sam v osmem razredu v domu podlegel čarom Lepega Lojzeta, ki je na srednji strojni igral fuzbal in se je znal sanjsko zalizati (rekel mi je, da me bo naučil osvajati pičke, jaz pa sem bil prvič v življenju zatreskan – vanj – in bolj na roko mi ne bi mogel iti). Jaz še nikoli nisem zapeljal kakega mladiča, to se mi je zdelo bolj pod častjo kot nemoralno (mislim, če ne začneš seksati vsaj pri šestnajstih, si prifuknjen). Ampak tedaj sem bil v takem melanholičnem stanju, da bi me vrhunsko osrečilo, če bi podrl tistega tipčka in potem poklical starega in mu sladko rekel, jebi se. Okej, mogoče mu ne bi, ker sem nujno rabil keš, ampak misel je bila osvobajajoča.

Malomarno sem se torej naslonil na znak od avtobusne postaje in si prižgal cigareto. Reven ali bogat, vedno kadim Marlboro. Pustil sem, da mi je uprasnjena vžigalica dolgo časa osvetljevala obraz, zaradi česar sem se skoraj opekel. Vendar sem vedel, da peklenska svetloba daje mojim potezam nekak demonski izgled, ki se je večini ljudi zdel vsaj zanimiv, če že ne privlačen.

Svetloba vžigalice pa mi je tudi pomagala doumeti, da sem se zajebal. Tipček ni bil tipček, ampak pičkica. Obrnil sem se stran in jezno pohodil komaj prižgano cigareto. Potem sem se v mislih razpizdil na samega sebe. Saj ne pobiram denarja po cesti, da bi se lahko norca delal iz čikov in jih kar tako metal proč. In prekletega avtobusa še vedno ni bilo od nikoder.

Umetniški vtis na mladenko je bil kar dober (če le ni ena tistih potrebnic, ki se daje dol kar tako, z vsakim? me je prešinilo. V resnici nimam pojma, kakšen vtis naredim na ženske.), saj je pristopila k meni, čeprav nekoliko živčno, in mi na hitro nekaj zažlobudrala. Po francosko, mater sto! Nasploh nisem bil pretirano izobražen (srednjo poklicno sem pustil pri šestnajstih, čeprav zato ne trpim pomanjkanja, daleč od tega. Trenutno pretežno zadovoljujem pohotne skrite strasti starega, kar zelo ceni, ni pa edini. Moji ljubimci mi kar naprej kaj podarjajo, ker jih prežema globoka panika, da bi me utegnili čisto izgubiti (burni prepiri zapuščanja in sprave so zanimiva stalnica med mojimi zvezdami). Dobro se zavedajo, da nobeno zadovoljstvo ni brezplačno. Za zdaj je to vse, kar potrebujem od življenja. Morda se bom kdaj kasneje odpravil v Francijo, najraje na Azurno obalo ali v Monte Carlo, si tam poiskal kakega zares bogatega ljubimca in si udobno postlal za stara leta. Mogoče bom potem jaz pecal druge, kaj vem).

Ker me mladenka ni zanimala, sem samo skomignil z rameni, se napol obrnil stran in začel v žepu brskati za novo cigareto. Ona je ošinila svojo digitalno uro, pritisnila na gumbek ali dva, in me nagovorila še enkrat. Po nemško. Zdaj sem jo imel že malo zadosti.

"Ej, daj mir, noben pofukan poliglot nisem. Če misliš kaj povedati, povej po slovensko, ali pa spizdi."

V daljavi so se končno zasvetile luči avtobusa. Odrešitev.

Ona pa je rekla, tokrat v lepi knjižni slovenščini, brez naglasa. "Rada bi našla Arthurja Rimbauda."

"Prosim?!"

Mentalka, me je prešinilo. Mogoče me bo pa zaklala. Ali vsaj poskusila oropati. Ampak v resnici me ni bilo strah. Domišljija je samo dodajala prijetno srhljivost navadnemu srečanju v megli. No ja, pa tudi, če bi me – komu na vsem svetu mar? En Antoni manj pač. In en angel več. Ha. Take, kot sem jaz, najbrž zavržejo v deseti krog pekla. Ali enajsti, kaj vem.

"Arthurja Rimbauda, pesnika," je ponovila.

Ne, nisem tolikšen kreten, kot bi si kdo morda mislil. Resda sem šolo obesil na klin, ampak v kino pa hodim. Total Eclipse sem videl kakih tisočkrat (znam ga skoraj na pamet, razen tistih brezzveznih prizorov z Matildo) in Leo di se mi nikoli ni zdel tako čuten kot v tem filmu. Požrešno berem (kadar se ne vlačim naokoli, imam časa na pretek). V sirotišnici ni bila nobena bukvica varna pred mojimi prsti in kdaj pa kdaj sem bil iz njih prisiljen iztrgati kakšno čudovito stran, ki me je spravila v trans – lahko je bila pesem, stavek, ali pa samo beseda, dovolj nenavadna, da sem ob njej zamižal od ugodja. Branje je skoraj kot ljubljenje (skoraj: navidezni proti resničnemu premiku v času in prostoru).

Moje stanovanje je polno knjig – podarjenih, ukradenih, in če mi je kakšna zares zelo všeč, jo celo kupim. Ameriški psiho. Neverjeten spoj elegance in brutalnosti. Tistega Batemana bi nategnil, z vsemi njegovimi suknjiči z dvorednim zapenjanjem vred. Čudež vrtnice. Rad bi odraščal v njegovem Mettrayu. Blazno lepa in obenem blazno erotična knjiga. Včasih se me je od neskončne poetičnosti polotila blaga omotica. Mislim, da sem se malo zatreskal v Geneta, ko sem jo bral. Mislim, da bi bila poezija iti z njim.

Jasno, da sem vedel, da je bil Arthur Rimbaud francoski gej pesnik in da je v mojih letih pisal božansko poezijo, ki je trgala gate (vsaj Verlainu). Če je bil pol toliko očarljiv kot Leo di, ni čudno, da mladoletnice padajo dol pred njim.

"Daj, skuliraj se," sem rekel prijazno. Resno sem pretehtaval možnosti, da pokličem 113 ali jo sam odpeljem na policijo. Mogoče je samo totalno zadeta, čeprav je bila po očeh videti čisto normalna. "Ne moreš iskati Arthurja Rimbauda po Ljubljani več kot sto let po njegovi smrti," sem ji zarotniško zašepetal. Mogoče se ne bo upirala mojim predlogom, če bo verjela, da sem na njeni strani, sem rezoniral.

Malo debelo me je pogledala, se zdrznila, a tudi hitro znova zbrala. "Pa njegove pesmi," je rekla zadihano.

"Če ne Rimbauda samega, pa vsaj njegove pesmi," sem se posmehnil. "Hitro zadovoljena, kaj?"

"Prosim. Rimbaudove pesmi." Slišati je bilo obupano. Zavil sem z očmi. Res nisem vedel, kaj naj naredim.

"Če ti zrihtam pesmi," sem rekel nestrpno, "boš odšla domov?"

"Jasno," je odvrnila in se mi nasmehnila, kot da sem nekakšen rešenik. "Saj zato sem prišla sem."

No, sem pomislil, res moraš biti pribit, da od kdovekod v tem mrazu pricapljaš čez polje na končno postajo ljubljanskega mestnega prometa, ker iščeš Rimbauda?!

"Veš kaj," sem rekel po kratkem premisleku. "Greva na bus…"

"Na bus?" me je prekinila. Ja, pizda, a ne zastopiš slovensko?

"Na avtobus," sem se rezko popravil. "Najbrž nimaš ne mesečne ne žetonov?"

Odkimala je in me gledala z belim. Mater sto, če stari ne bi bil tak pezde, bi ga lahko poklical na pomoč, ampak mentalke bi se še bolj ustrašil kot tega, da bi ga kdo videl z lepim fantom.

O, fak, še stari! Iz žepa sem potegnil mobiča in izbral njegovo številko.

"Sori," sem rekel, še preden je prišel do besede. "Ne morem priti." Da bi mi verjel, sem dodal: "Težave imam. Te pokličem takoj, ko bom lahko." Na koncu sem z zamolklim glasom zašepetal: "Miss U," in zaprl prenosnik. Mnogo bolj prepričljivo kot Love U, sem zadovoljno pomislil. Kar dober umetniški vtis.

Mali sem dal drobiž za avtobus (a sem karitas, mater ji?!) in v tišini sva prispela do Knjižnice Otona Župančiča.

"Poslušaj, mala," sem ji rekel pred vrati. "Spizdil ti bom tvojega Rimbauda, potem pa marš domov, prav?"

"Domov," je ponovila. "Domov." Kot bi bil to nekakšen fetiš.

Stala sva med policami KOŽ-a. V roko sem ji porinil izvod zbranih del A. R. v francoščini.

"No, si zadovoljna? Če si, jo sunem in potem se razideva. Nocoj imam še delo." Stari gotovo kje prestrašen ždi zraven mobiča. Jaz pa bi še raje poklical tipa, ki me je sinoči dolgo gledal v pivnici (imel je rjave, polne in žalostne oči, v katerih so se zrcalili odsevi potnih moških rok, ki se skrivaj, a pohlepno ovijajo okrog njega in plazijo po njegovem golem telesu, sanjal jih je, ves večer) in nato kot po naključju spustil na tla svojo vizitko, ko je šel mimo mene. Skupaj sva se pripognila, da bi jo pobrala, ampak jaz sem bil hitrejši. Za hip sva se dotaknila z rokami, ko sem jo pobiral. Urno sem jo spravil v žep. Potem sem ga pogledal globoko v oči in se mu nasmehnil. Zardel je in pobegnil. Ali pa bi raje kak dan še počakal? Sinoči je sigurno mislil name. Zagotovo bo tudi nocoj. Mogoče ima mlado ženo in si ga hodi skrivoma drkat v kopalnico, pri tem pa zadihano sanjari o tem, da vnema ogenj v hladnokrvnem črnolascu.

Hlastno je vzela knjigo v roke in jo na hitro prelistala. Potem mi jo je razočarana vrnila. Odkimala je. "To ni to."

"Kako, to ni to?!" Zdaj sem bil že dodobra razkačen. A me res osvaja ali me ima za stoprocentnega idiota?! Kar predstavljal sem si, da zvečer razlaga svojim frendicam, kako je totalno omrežila enega tipa na avtobusni postaji. Da je šel z njo v knjižnico in samo zanjo ukradel zbrana dela A.R. In za dokaz potegne knjigo iz borše.

"To ni vse, ne?" Buljila je vame z velikimi zelenimi očmi, kot da sem zadet. Zdaj zdaj me bo spravila ob živce.

"Kako misliš: to ni vse? A ne vidiš, kaj piše tu? Komplet." Oeuvres nisem znal prebrati, completes pa je bil dovolj jasen. "Res ne vem, kakšno buklo pričakuješ od tipa, ki je pri svojih dvajsetih nehal pisati."

"Kako to misliš – nehal pisati?" je zacvilila.

"O, pizda," sem skoraj zarjul. "Ne me jebat, prav? Če iščeš Rimbauda, menda veš kaj o njem, ne? In to je splošno znano dejstvo. Da je pri dvajsetih literarno umolknil." Črkoval sem ji: "U-M-O-L-K-N-I-L. Razumeš?"

Sunkovito je odkimala, kot da se ji ruši svet. Zakopala glavo v dlani in zajokala. Res je mentalka, sem pomislil. Zdajle jo pospremim do policije, potem pa pokličem tistega prestrašenega lepotca iz gostilne. Da vidim, kaj mi lahko ponudi. In se malo pomirim po tem bednem, zafukanem dnevu.

Kmalu se je zbrala.

"Poslušaj me. Pomoč potrebujem," je rekla tiho, a stvarno.

"To mi je jasno," sem zategnil. "Če kaj, potem to."

Nasmehnila se je. Nasmeh jo je naredil skoraj lepo, privlačno – komur so všeč ženske, seveda.

"Ali se lahko kje v miru pogovoriva?"

Peljal sem jo v Pajzl.



(se nadaljuje)

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco