Roche, december 1872

(prejšnja epizoda)

Na Roche je tisto zimo tiho padal sneg, da je bilo vse okoli naju belo in čisto in celo jaz sem se počutil nekam nedolžnega, ko sva se z Rimbaudom zvečer, ob soju bakel, podila po snegu, se lovila, kepala in valjala po njem, brez zmagovalca, dokler se nisva upehana zložila v belino drug zraven drugega in plaho prepletla premrle prste najinih rok. Bila sva premočena in premražena do kosti, ampak oči so nama sijale in najin smeh je odmeval, da je bolelo.

Čez dan sva se potepala naokoli (včasih je Rimbaud pisal, pa sem šel sam, daleč, daleč proč, in se spet vračal, skoraj, kot bi imel dom). Noči sva prebila ob ognju, se omamljala z vinom in opijem, ki sem ga pritihotapil s seboj iz Pariza, in poezijo. Strmela sva v plamene, se pogovarjala ali molčala (o vsem in o ničemer, oboje), in ognjeni zublji naju niso spominjali na pekel, ampak na nebesa. Niti besede o Verlainu, ves čas, in ves čas niti enega tipčka, zame.

Bil sem zelo, zelo, zelo zadet, in morda so se v tistih nočeh besede srečevale in dotikale samo v mojih sanjah: ne vem, zares ne...

(se nadaljuje)