London, julij 1873

(prejšnja epizoda)

Naposled London. Great College Street. Končno. Skozi okno kočije sem zagledal Rimbauda. Prihajal je iz hiše s knjigami v rokah. Srce mi je začelo tolči kot ponorelo, ko se je pojavil v mojem vidnem polju. Noge so mi klecale, medtem ko sem lezel iz kočije. Saj se bom še zgrudil, kreten. Nimam pojma, koliko denarja sem vrgel kočijažu, ki je nekaj vpil za menoj. Slišati je bilo hvaležno in zmedeno, a besed nisem razločil. Niso bile važne.

Moj edini svet je bil Rimbaud.

Stal sem na pločniku in ga dolgo, dolgo samo gledal (videl sem ga, velikega in močnega, visokega in možatega, z rokami globoko v žepih, neranljivega in večnega, s cigareto v kotičku ust, požvižgavajočega si nesramno obarvano poulično popevčico, s temnim nasmehom angela, ki stoji tik nad prepadom, v katerega bo zdaj zdaj padel in me povlekel s seboj - na srečo, kajti od nog do glave so me preplavila vsa poželenja tega sveta, silovito in v trenutku so se vsa združila in uresničila v meni, ki sem medlel od presilne želje).

Ni me opazil, zato sem čez čas na ves glas zakričal: "Rimbaud! Tukaj sem!"

Dvignil je pogled. Knjige so mu od presenečenja padle iz rok. Pustil jih je ležati kar tam, sredi ulice, in stekel proti meni. Planil mi je v naročje, me viharno objel, poljubil, dvignil v zrak, pritisnil svoje lice na moje. Bilo je mokro. Od solz.

Nazadnje sem razumel.

On je bil poezija.

Ljubil sem ga.

(se nadaljuje)