Pariz, november 1871
Počasi sem se oblačil. Gol v vsej svoji lepoti je na postelji ležal Guy, ki sem ga spoznal pred kakšnimi tremi tedni. A mi je najino druženje že postajalo enolično. Zapeljevanje je bilo mikavno, podobno teku z ovirami, in zmaga olimpijska, saj je bil jako čednosten. Toda ko sem pritekel v cilj in se okitil z lovorovim vencem, sem se ponavljanja vedno enakih častnih krogov hitro naveličal. Ničesar več mi ni imel ponuditi – lepih teles je bilo veliko. Mogoče še enkrat, največ dvakrat – ali pa tudi ne.
Z zaigrano elegantno kretnjo, ki bi me v začetku najinega poznanstva morda vzburila (zdaj pa se mi je zdela podobna cenenemu ponaredku), je posegel po časniku, odvrženemu na tla, in ga začel malomarno listati.
"Oh, poglej, no, kaj so opazili v Odeonu! Kako obsceno," je pripomnil posmehljivo in bral z norčavim glasom: "Le poète saturnien Paul Verlaine donnait le bras à une charmante jeune personne, Mlle Rimbaut."
Pokvarjeno se je zarežal.
"In kaj je tako smešnega?" sem vprašal srdito. Zdrznil se je.
"Pravzaprav… nič." Zardel je. "V resnici sem mislil, če sta… no, zaljubljena."
"Nista." Popravil sem se: "Ne Rimbaud."
"Kako veš?"
Pomislil sem na Total Eclipse: "Poznam ga. On ne ljubi nikogar," sem pojasnil hladno. Mater, me razpizdijo taki tipi.
"Ah." Izpustil je pretiran, lažen romantični vzdih. "Potem nista taka kot midva."
"Ne bi vedel." Oblekel sem se in pri vratih zaključil svojo misel z lahnim trzajem ramen: "Jaz ne ljubim nikogar."
Z lažnim nasmehom angela sem se mu z lahkoto odrekel za zmeraj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar